Uroš Zupan (foto: Maj Pavček)

Uroš Zupan

Uroš Zupan je bil rojen 25. 8. 1963 v Trbovljah. Tam je obiskoval srednjo šolo. V Ljubljani je na Filozofski fakulteti diplomiral iz primerjalne književnosti. Izdal je pesniške zbirke Sutre (1991), Reka (1993), Odpiranje delte (1995), Nasledstvo (1998), Drevo in vrabec (1999), Nafta (2002), Lokomotive (2004), Jesensko listje (2006), Copati za hojo po Kitajski (2008) in Oblika raja (2011). Napisal je tudi šest knjig esejev: Svetloba znotraj pomaranče (1996), Pesem ostaja ista (2000), Pešec (2003), Čitanka Panini (2007), Rilke proti Novim fosilom (2009), Visoko poletje na provincialnih bazenih (2011) in prevedel knjige poezije hebrejskega pesnika Jehude Amihaja Ura milosti (1999), ameriškega pesnika Billya Collinsa Kidanje snega z Budo (2010) ter delno knjigo ameriškega pesnika Johna Ashberya Avtoportret v konveksnem ogledalu (2004) in knjigo črnogorskega pesnika Pavleta Goranovića Knjiga prividov (2006). Za poezijo je od domačih nagrad prejel: Nagrado slovenskega knjižnega sejma za prvenec, Zlato ptico, Nagrado Prešernovega sklada, Jenkovo nagrado, Župančičevo nagrado, Plaketo Tončke Čeč in od tujih nagrad: Majska rukovanja (Titograd 1990, Jugoslavija), Herman Lenz–Preis (Langenburg 1999, Nemčija) in Premio della VI Edizione del Festival Internazionale di Poesia (Genova 2000, Italija).  Njegove samostojne knjige so prevedene v več tujih jezikov. Z družino živi v Ljubljani. Preživlja se kot samostojni kulturni delavec.

Avtorjevi novejši prispevki
  • Ene in drugi

    Imel sem srečo, da mi je pred skoraj tridesetimi leti še uspelo ujeti nekaj tega davnega duha, ki je skupaj z mojim staranjem začel počasi ugašati, da bi danes popolnoma izginil, se podredil navadam sodobnega sveta; hitrosti, želji po uspešnosti na domačih in tujih trgih, predvsem pa konstantnemu trošenju energije in časa za dejavnosti, ki s pisanjem kot duhovno disciplino, osredotočenostjo, skoraj molitvijo, nimajo popolnoma nobene zveze.

  • Življenja pesnikov (11. 5. 1991)

    Brali smo v foajeju Filozofske fakultete. Zrnata svetloba nas je objemala brez dotikov. Vsa lacanovska latovščina, ki je leta dolgo strašila po prostorih, … →

  • Zlati prah

    I   Vedno je ista slika, vedno ista podoba. Vedno je zlati prah.  Verjetno je sobota popoldne, ali nedelja, verjetno … →

  • Ni še mrak

    Zagovorniki visoke književnosti so nobela za Dylana videli kot nekakšno mazanje posvečenega in brezzračnega polja – prišel je »kmet« iz rudarske Minnesote, prišel je načitani in več kot sto milijonov dolarjev težki samouk, ki ga je vzgajala cesta, in s peto svojih kavbojskih škornjev naredil škrbino v marmorno stopnišče –, zagovorniki rock kulture pa so v tem prepoznali končno in dokončno priznanje popularne glasbe kot resne umetnosti, njen vstop tja, kamor po svoji vplivnosti za življenje na planetu Zemlja v zadnjih petdesetih in več letih tudi spada. Seveda so se oboji motili.

  • Dubrovnik, enkrat v prejšnjem stoletju

    Spet se spuščam skozi vrata od Pil, skozi parabole poletja. Sveti Vlaho nad mojo glavo nemo zre proti jugu. Nepremičen, vklesan v kamen. … →

Vsi avtorjevi prispevki

Avtorjeve knjige

Izdelava: Pika vejica