Uroš Zupan

Dnevnik 1992–1993

24,00 

avtor_ica: Uroš Zupan

Leto: 2025

zbirka: Novi pristopi

zvrst: esejistika

obseg: 246

kategorija: knjige

Dnevnik 1992–1993 je dokument iz Zupanove osebne biografije, obenem pa živopisna kronika pesnikove generacije in zgodnjih 90-ih let 20. stoletja.

O knjigi

Dnevnik 1992–1993 je dokument iz Zupanove osebne biografije, iz obdobja, ko so že izšle njegove Sutre (1991), eden najodmevnejših slovenskih pesniških prvencev po Šalamunovem Pokru, in ko je nastajala njegova druga zbirka Reka (1993). Knjiga je obenem živopisna kronika pesnikove generacije, pa tudi zgodnjih 90-ih let 20. stoletja. V njej nastopa kar nekaj znanih osebnosti iz slovenskega kulturnega (predvsem literarnega in likovnega) sveta. Od, recimo, Tomaža Šalamuna do Aleša Debeljaka in Aleksija Kobala. Tisto, kar Zupanovemu dnevniku daje avtentičnost, je predvsem »inicialna energija, ki se ni popolnoma nič spremenila«. Ali z drugimi besedami: »nista se spremenila nedolžnost in občutek, da se svet razpira pred mladim pesnikom v vsej svoji raznolikosti in čudežnosti, čeprav ta pesnik veliko časa preživi v opotekanju po temnih zemljevidih«.

 

 

O avtorju_ici

Uroš Zupan je bil rojen 25. 8. 1963 v Trbovljah. Tam je obiskoval srednjo šolo. V Ljubljani je na Filozofski fakulteti diplomiral iz primerjalne književnosti. Izdal je pesniške zbirke Sutre (1991), Reka (1993), Odpiranje delte (1995), Nasledstvo (1998), Drevo in vrabec (1999), Nafta (2002), Lokomotive (2004), Jesensko listje (2006), Copati za hojo po Kitajski (2008) in Oblika raja (2011). Napisal je tudi šest knjig esejev: Svetloba znotraj pomaranče (1996), Pesem ostaja ista (2000), Pešec (2003), Čitanka Panini (2007), Rilke proti Novim fosilom (2009), Visoko poletje na provincialnih bazenih (2011) in prevedel knjige poezije hebrejskega pesnika Jehude Amihaja Ura milosti (1999), ameriškega pesnika Billya Collinsa Kidanje snega z Budo (2010) ter delno knjigo ameriškega pesnika Johna Ashberya Avtoportret v konveksnem ogledalu (2004) in knjigo črnogorskega pesnika Pavleta Goranovića Knjiga prividov (2006). Za poezijo je od domačih nagrad prejel: Nagrado slovenskega knjižnega sejma za prvenec, Zlato ptico, Nagrado Prešernovega sklada, Jenkovo nagrado, Župančičevo nagrado, Plaketo Tončke Čeč in od tujih nagrad: Majska rukovanja (Titograd 1990, Jugoslavija), Herman Lenz–Preis (Langenburg 1999, Nemčija) in Premio della VI Edizione del Festival Internazionale di Poesia (Genova 2000, Italija).  Njegove samostojne knjige so prevedene v več tujih jezikov. Z družino živi v Ljubljani. Preživlja se kot samostojni kulturni delavec.