Copati za hojo po Kitajski

Copati za hojo po Kitajski so osma samostojna knjiga Uroša Zupana, če zraven štejemo še kompilacijo, nekakšen izbor uspešnic iz devetdesetih, knjigo Drevo in vrabec, pa gre za deveto samostojno knjigo. Zupanova poezija je bila v minulih dveh desetletjih precej opažena, antologizirana in nagrajevana. Nekaj izborov iz njegove poezije pa je bilo prevedenih v tuje jezike kot samostojne knjige.

Zupanovo pisanje je v precejšni meri določil njegov prvenec Sutre, za katerega se zdi, da je odprl večino prostora, v katerem se je dogajala kasnejša Zupanova poezija. Res je, da je sredi devetdesetih hodila po stranpoteh, zdrsnila v Slovencem tako ljub hermetični misticizem, a so ta vtis kaj hitro popravile knjige, ki so po letu 2002 sledile zbirki Nafta.

Tudi Copati za hojo po Kitajski nadaljujejo »tradicijo« Zupanovega pisanja iz zadnjega desetletja. Bolj natančen pogled nanje pa nam pokaže, da Zupan uporablja različne taktike in strategije. Včasih njegovo pisanje nima nekega trdnega vsebinskega temelja, saj se pomen oblikuje skozi počasno nanašanje različnih stanj, atmosfere in sugestij. Takšne pesmi še najbolj spominjajo na ambientalno glasbo in pa na oklepanje etra in temnih kotov otroštva. Mogoče bi sem lahko šteli tudi pesmi, ki se trudijo obnavljati izginuli svet in poezijo postavljajo znotraj definicije, ki govori o njej kot o obliki spominjanja. Na drugi strani pa so pesmi, ki svoj material nagrabijo iz dnevnih dogodkov in ga potem precejenega skozi sanjski filter postavijo na nadrealistični oder, kjer se pred očmi bralcev dogaja nekakšna kontrolirana, sanjska predstava, ki z mehkobo in ironijo razkriva mehanizme sveta, v katerem živimo. Tretja vrsta poezije v knjigi pa so pesmi, za katere se zdi, da sledijo Williamsovi maksimi, ki pravi, da ni idej razen v stvareh; formalno gre za »pokončne pesmi« sestavljene iz kitic s tremi kratkimi verzi. Heterogenosti navkljub pa Zupanova poezija v knjigi Copati za hojo po kitajski na inovativen in prepričljiv način ves čas govori o osnovnih in temeljnih človeških izkušnjah.

Ana Tia Tratnik