Dve leti pod ničlo

Eccola qui: v ta ritem se zlahka vpnem, v hitrost teh zasukov se zlahka namestim, v preciznosti te oblike se prepoznam, s to poetiko vstopam v prostore, ki še niso vsi diferencirani, še ne vsi označeni z jasnim pomenom, a znani. Ritem je (ritem vrtenja vinča, sopuhi množice vetrov, ki nosijo to poetiko, obrati agilnega telesa, ki se nizajo kakor lahkotni preleti metulja) – manj Šalamun kakor – morje. Arhitektura te poetike je (nagrmadenost struktur, mediteranske ožine, hipni mračni pejsaži, preliti s svetlobo, verzi kot rezi ostrih skal in spet mehki kot slani pomoli, sekvence kot silovito bučanje in spet kot tiho plivkanje) – manj Šalamun kakor – kompleksnost čisto specifičnih prostorskih struktur (beneške, primorske). Poetični prostori pa, ki jih Karlo Hmeljak v svojem prvencu razpre, so sveži, prožni in nevtralni v pričakovanju dotika. Hmeljakov pesniški imaginarij je imaginarij lucidnosti.

Ne mitizacija novega Šalamuna ali njegovega sledilca, to naj ostane za površnjake in po tujih mislih vplivane – Karlo Hmeljak se je skozi prvenec na paradoksen in najboljši možni način rešil tistega, kar se v ne ravno inteligentni literarni kritiki označuje z »vplivanjem« (non sumus sub rege, sibi quisque se vindicet): šel je neposredno skozi in preživel –, ampak subtilen premislek o temeljnem vplivu fizičnega in mentalnega prostora, iz katerega se rojevajo sorodne poetike, vodi moje misli ob branju Dveh let pod ničlo. Dvojni prostor, povezan z elementarnimi strukturami pri-morja, z romanskimi loci memoriae. Dvojni prostor tudi zaradi singularnega spoja kolektivnega in individualnega, ki ga zmorejo zdržati le redki, ne da bi njihova govorica pretirano poudarjala prvo ali si jemala zasluge pri drugem. Za Avgustom in Teo Černigoj, za Delakom idr. tržaškimi avantgardisti, celo za Pilonom in Bianchijem, za Bartolom, za Zofko Kveder, ki je po prestopu togih meja kranjske mentalitete pribežala v obmorski Trst, naposled pa tudi za Hmeljakom, za Šalamunom, za menoj in še za kom, je Primorska z vsemi niansami, premiki, pretresi kot mentalno napajališče: drugo gibanje, drugo dihanje, druga govorica, druga topografija, drug imaginarij, drugo telo, druga struktura. Drug locus amoenus?

Pred nami je anticipacija pesnikovega imaginarija, ki je kolektivne strukture prerazporedil po svoje (Izumil sem iskrenost in epigonstvo, / zdaj rabim nov jezik za dvom), ki je tenkočuten, inteligenten, duhovit in – večinoma – močan. Nič drugega ni mogoče reči, a to je obenem največ. Nadaljevanje je odvisno od pesnika samega; ali bo pokrajino odpiral, denaturiral in mehčal (jo bližal močni, temeljni poeziji) ali zabrisoval in mistificiral (bližal ne-pesniškim, šibkim, konjunkturi odprtim prostorom). Morda kaj tretjega. Od razprtja pesniške govorice in izjemnega talenta, ki je pri Hmeljaku opazen, do pertinentne poezije je prehod, opisati je treba določeno trajektorijo, pot. To ni simpl. Ni simpl.

Eno je nedvoumno: Karlo Hmeljak zna pisati poezijo, zna prestopati odvečne ovire ali iti skoznje, kjer je treba, je pesnik, ki obvlada hitrost vrtenja znakov, ki je potrebna za poezijo, in ki zmore reči, bom. Naj sklenem to svoje zaradi kratkosti nekoliko viharniško razmišljanje ob njegovi poetiki s parafrazo tržaškega avantgardista, čigar ritem in pomenske strukture v likovni govorici so pesnikovim sorodne: kdor elementarne razgrnitve Hmeljakove poetike ne razume, je »degeneriran sifilitičen duhovnik«!

Taja Kramberger