Ena od variant kako ravnati s skrivnostjo

Anin prvenec Ena od variant kako ravnati s skrivnostjo je, ultimativno rečeno, nič več in nič manj kot ena od variant, kako napraviti kaj z besedami. Čeprav avtoričini pesniški postopki sami po sebi niso nič prestreljivo inovativnega in še-ne-videnega, se njena pisava, vtis je že tak, uresničuje prav s projektom in zavestjo graditve »zasebnega jezikovnega sistema«. Na njegovi sledi gre namreč iskati skoraj dosledno odpoved interpunkciji, jezikovno igrivost, ki se rada mudi v bližini prožnejšega pretoka besed, takšnega, kot nam prihaja naproti v pregovorih, frazah, prvinskih oblikah otroškega izražanja, oprtega na prizore iz risank in pregnetenega s samosvojim razumevanjem gospodarne govorice pravšnjosti, ki ji besede rabijo (le) za imenovanje stvari, za suho prileganje dejstvenemu svetu, in so zato kot ogenj brez dima in žerjavice. Temu nasproti pesnica postavlja pogosto ančast svet nemirnih in negotovih besed, ki se jemljejo in zlagajo kot lego kocke, svet, ki je kot »beli raj vseh možnosti« odprt tudi za sočasno pojavnost nasproti si postavljenih pomenskih oblik, krajevnih in časovnih določil. To ni poezija, ki bi dala kaj dosti na penetracijo v bistvo stvari ali na psevdopreroško izrekanje dokončnih odgovorov na poslednja vprašanja o velikih skrivnostih. Bolj kot to jo zanimajo podrobnosti. Bolj kot »opisne trditve« pa »lahka« raba jezika, ki se oddaljuje od slovničnih pravil in utečenega razumevanja. In če ji je pri tem še kaj do »resnice«, potem je pozorna predvsem na njene odtenke in kontraste. Njen svet je namizni svet, kjer si lahko vsakdo sam izbere, kje bo srečal življenje, in kjer se vse začne in/ali konča z besedami, ki se spravljajo na papir – v hipu se lepo mesto najde med izrečenim pomenom ali neprijetnim molkom. Ker je svoboda samo občutek, ki si ga vzameš, ko stojiš na robu izrekljivega. Kdor bo prebral eno od variant kako se dela s skrivnostjo, ta se bo gotovo začel spraševati tudi o tem, kje se konča skrivnost in kje začne pesem, kaj ostane od pesmi, ko se izpove skrivnost, kako se lahko skrivnost izreče kot pesem in seveda kako lahko skrivnost ostane skrita, tako kot ostaja skrit pesemski pomen, ko se prepustimo nevarni igri besed, ki »so same sebi skrivnost«. In smo naenkrat kot nekoč na Japonskem, v zgodbi o izdolbenem drevesu (molku?), vanj izšepetani skrivnosti (rekanju?) in prgišču prsti, s katero se zamaši vdolbina s skrivnostno vsebino (mogoče pesem, njen zapis?). Zato pravim, da je ena od variant, kako ravnati s skrivnostjo, ena od variant, kako ravnati z besedami. Quod erat demonstrandum.

Urban Vovk