Primož Čučnik

Delo in dom

izid: 2007

zbirka: Prišleki

zvrst: poezija

avtor_ica: Primož Čučnik

kategorija: knjige

Čučnikovo temeljno pesniško pozicijo povzema verz: » od sebe dajem največ, kar lahko.

O knjigi

Čučnikovo temeljno pesniško pozicijo povzema verz: »od sebe dajem največ, kar lahko.« V vsakem delcu prostora in časa se ob dihu njegove govorice lahko odprejo labirinti. Sedanjost se pesniku vse bolj kaže kot neulovljiva minuta, »ko se je nekdo pojavil in brez hrupa odšel« – zato mora, da se ji sploh lahko približa, tematizirati dolge časovne razpone, ki jih v tej knjigi ponazarjata glasova s starih fotografij. Ta pesniška govorica lahko vzame v svojo obdelavo katerikoli besedni material, na katerega pesnik naleti (»nekakšna igralnica / besed, ki so se sem ujele, / prej kot jih je kakšna misel potrla«) – od sporočila, ki ga najde s kulijem napisanega na robu bankovca (priznam, sam v nasprotju s Čučnikom v svoji vraževernosti tako sporočilo res prepišem na druge bankovce – a saj ga je prepisal tudi Čučnik: v knjigo) ali cikla sms-ov, ki mu jih pošlje nekdo, »blažen kot Dostojevski v času Besov«, pa do verzov Johna Ashberyja in Elizabeth Bishop. Pesnikovo delo s tem besednim materialom pa vzpostavlja vse bolj subtilne strukture, v katerih se mi zdi bistvena hkratna tematizacija različnih hitrosti časa. Če je bilo v Čučnikovih verzih prej več »rapsodičnosti«, je zdaj v njegovih najboljših pesmih vse več precizne konstrukcije, ki edina lahko ulovi vmesna stanja, ki jim je ta poezija zavezana: to je poezija prehodov in metamorfoz, poezija seizmografske senzibilnosti. Čučnik zapisuje tisto, kar se »dogaja neprenehoma« – a izkaže se, da so tisto, kar se dogaja neprenehoma, ravno prelomi, razbitja kontinuitete, rezi, vzniki praznine. Stalne so samo spremembe, na katere se ni mogoče navaditi. Zato Čučnika vse bolj zanimajo različne prekinitve v tokovih govoric – od prepada, ki se odpre v glasu napovedovalca, do napake na pravkar kupljenem ekranu. Resnična govorica je prav prekinjenje kontinuuma govorice; v Čučnikovem pisanju je vse pomembnejši postopek odvzemanja: »Od tebe morajo odpasti / vse mrtve črke«.

Treba je napisati in počakati, kaj se bo zgodilo. Treba je prebrati in počakati, kaj se bo zgodilo. Takoj ko sem prebral končno varianto te knjige, je zapadel prvi sneg te zime.

Miklavž Komelj, januarja 2007

Iz knjige

Jezik v ustih obesi oprano perilo.

O avtorju_ici

Primož Čučnik, pesnik, pisatelj, prevajalec, urednik. Izdal je deset pesniških zbirk, nekaj esejev in proze, med drugim knjige Dve zimi (1999, Nagrada za prvenec), Delo in dom (2007, Nagrada Prešernovega sklada), Kot dar (2010, Jenkova nagrada), Mikado (2012, Veronikina nagrada) in nazadnje Niti v sanjah (2022). Iz poljščine in angleščine je (so)prevajal več sodobnih avtorjev (Białoszewski, Sommer, Świetlicki, Wiedemann, Sosnowski, O’Hara, Bishop, Ashbery, Cage, Whitman, Auden). Dolga leta je bil odgovorni urednik revije Literatura, kjer zdaj ureja poezijo, poleg tega je ustanovitelj in urednik pri založbi Šerpa (od 2003). Sodeloval je na muzični kompilaciji Košček hrupa in ščepec soli (2002) in je še aktivni član CPG (trio s Tomažem Gromom in Ano Pepelnik). Trenutno v Ludiknjigarni vodi cikel Poezija na podlago in zgleda starejši kot na zgornji fotki.