Če se večer napove z »etc is poetry« – prosto po Jandlovi »easy grammar poem« – in se k merjenju moči ponovno povabi (skoraj izključno) običajne osumljence, dogodek vzbuja kanček dvoma.

Včasih zadostuje že majhen obrat črk, ki na igriv način spremeni pomen besede ali celo izlušči pomene, ki so že od nekdaj skriti v jeziku. Zgodba Iz Oblivije, zadnja v zbirki Hudičev jezik, predstavlja vrhunec ustvarjalnosti Veronike Simoniti.

Že ob prvem branju skoraj 500 strani debelega romana Kronosova žetev avtorice Mojce Kumerdej (v nemškem prevodu Erwina Köstlerja) v oči bode mnogoterost tehnik, perspektiv, pripovednih niti in form.

Kar je bilo, ni bilo, ni bilo / kot prozorna mreža, / napeta čez morje

Nekatere stvari so tako grozne, da o njih ne moremo govoriti. Nekatere stvari so tako grozne, da jih ne moremo opisati z besedami. Nekatere stvari so tako grozne, da jih ne moremo gledati na slikah. In potem se je zgodil Maus. Strip o holokavstu.

Avtobus je bil mrzel in čisto prazen. Bil sem edini potnik. Šofer mi je jezno izročil vozovnico, brez besedice. Razumel sem ga; tudi jaz sem si znal predstavljati veliko prijetnejše preživljanje svetega večera.

Odločim se zgraditi obzidje. Iz banke vzamem petdeset tisoč novcev in z njimi kupim utrjevanje obrambne linije. Delavci pričnejo tolči s kladivi, iz visoke trave se na planoti počasi začne dvigovati zid. V redu bo. Izza reke se nepričakovano pojavi sovražnikov konjenik.

»Genialno,« je rekel. »Iz tega pa res lahko narediš dobro zgodbo.« »Se ti zdi?« sem dejala na videz zainteresirano. Ni se mi zdelo pomembno, ali mu je všeč ali ne. Vedela sem, kaj moram storiti. Ljudje vedno vemo, kaj moramo storiti.

Navsezadnje je literatura človeško dejanje, ne le regionalno ali nacionalno, pravi v Sloveniji živeči Saïd Khatibi, ki je med letošnjimi nominiranci za prestižno literarno nagrado IPAF, neuradno imenovano tudi »arabski booker«.

Ni vse v pripravi kovčka. Treba je spakirati sebe, se dobro obleči.