Esej o nostalgiji

Muanis Sinanović

Kar je bilo, ni bilo, ni bilo
kot prozorna mreža,
napeta čez morje,
ne kot blag zavoj okoli gore
v sveto deželo,
kjer si zadnji hip iztiril.

Kar je bilo, ni bilo,
vsaj kot ni bilo to, kar bo,
oboje tehtano
na rumeni skali
za zadnjim ozvezdjem,
zadnjim kvarkom,
kar je bilo in kar bo,
mrgoli v silnih mravljiščih.

Nisi bil ti, bile so mravlje,
ki so te nosile, nosile čez morje,
čez goro, a nisi vedel, kaj šele
govoril z njimi kot Salomon.

Nisi imel tisoč žena kot on,
imel si jih tisoč v eni sami
skoraj ženi, ki so jo nosile mravlje.

Kar je bilo, ni in ne bo ne lepo
ne grdo, a prisluhni, kako brni,
poslušaj, kako gre šum čez
devet morij in devet gora.

O avtorju. Muanis Sinanović je rojen leta 1989 v Novem mestu. Izdal je 3 pesniške zbirke, nedavno pa še balkanofuturistični roman Anastrofa, izšel je tudi dvojezični izbor avtorjeve poezije. Objavlja v bolj izpostavljenih domačih in regionalnih časopis, njegova poezija je bila uvrščena v nekaj antologij. Dela v redakciji za kulturo in humanistiko in v glasbeni redakciji Radia študent, deluje kot urednik … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ligament

    Matej Krajnc

    Padec Bastilje se ni nikoli enačil / z zgodovino. Tudi hrano je zavračal.

  • Moji prijatelji so črni ptiči

    Katerina Gogu

    Moji prijatelji so črni ptiči / ki se zibajo na gugalnicah teras sesedajočih se hiš.

  • Pajki

    Lina Braša

    Neka vprašanja brzijo po moji glavi, / se obešajo in spuščajo / kot pajki po pajčevini.

Izdelava: Pika vejica