V liriki v jedru osebnega doživljanja se vedno dogaja nevidna drama sveta.

Inovativno in heterologno teoretsko mišljenje, ki se je zmožno upreti podreditvi.

Prebiranje in interpretiranje besedila, izmenično prehajanje med provizorično razumevanimi deli in megleno razvidno konturo celote.

Človek tradicionalne humanistike je mrtev.

V zgodovini idej srečamo obilico takšnih vzponov, padcev ter reinvencij teorij.

Težko se je otresti vtisa, da intelektualci v primerjavi s šestdesetimi leti 20. stoletja danes govorijo z veliko bolj negotovega položaja.

Kolikor vem, je tvoja knjiga nastajala kar nekaj časa. Spomnim se denimo pesmi “Žehta”, s katero si sodelovala – in zmagala – tudi na pesniškem turnirju; v tem času bi kateri drugi pesnik napisal in izdal že več zbirk … Si se zavestno odločila, da bo knjiga nastajala počasi, v svojem ritmu, ali si jo pisala v valovih, ki so zajeli tudi starejše tekste?Preberi