Bila je eno tistih deklet, ki ne govorijo veliko, ki niso videti preveč inteligentna, pa tudi ne preveč neumna, in ki imajo tisti zlahka pozabljivi obraz.

Pred nami je zbirka z zavajajočim naslovom – zgodbe izpod peresa prominentnega danskega pisatelja in filozofa so vse prej kot nenevarne. Kljub igrivi lahkotnosti premorejo kritično ostrino, utegnejo pa nas celo pahniti v globoko brezno bivanjskih vprašanj.

Dežni plašč je neizmerno šik modni kos, ki pri nošenju zahteva dobro mero elegance in določen stil – bodisi britansko protokolarni in monarhičen bodisi pariško boemski in anarhičen, kot pravi pripovedovalec zgodbe »Kdo sem, da bi ti lahko dajal nasvete«, ki pa ne premore ne enega ne drugega.

Mujica, rojen leta 1942 v Buenos Airesu, se je po skromnem otroštvu v zgodnjih šestdesetih preselil v newyorški Greenwich Village. V ZDA se je odločil za študij na (zloglasni) Free University of New York, znani kot »kalilnici idej«, ki jih radi strpamo pod skupno oznako »nove levice« (emancipatorna gibanja, vezana na vprašanje spola in seksualnosti, rase, podmazana s kritiko imperializma, kapitalizma …).

Izraelski pisatelj Etgar Keret je bil s svojim presenetljivim humorjem in zgodbami s poudarjeno človeško noto med slovenskim bralstvom lepo sprejet že z zbirko "Še zadnja zgodba in konec" (LUD Literatura, 2014, prevedla Andrej Blatnik in Julija Potrč Šavli), ob izidu prevoda njegove najnovejše kratkoprozne zbirke "Polêti že!" (prevedla Julija Potrč Šavli) pa smo z njim spregovorili o novih tehnologijah, človeških apetitih, iskanju stika in trenutni situaciji, napisal pa nam je tudi posvetilo.

Toda moral je priznati, da je kljub temu srečko. Preživel je zimo, ki se je bližala koncu, prejšnjo noč pa si je priskrbel naročje trsk, ki jih je zakuril pred spanjem.

Nekoč je živel bogat moški. Zelo bogat. Preveč bogat, so rekli nekateri. Pred mnogimi leti je nekaj izumil ali pa je nekomu ukradel izum. Od takrat je minilo že toliko časa, da se niti sam ni več spomnil. Izum je prodal velikemu konglomeratu za bajne vsote, vse je vložil v parcele in vodo.

Njegovi soprogi je bilo ime Stella in bila je arhitektka za notranjo opremo – Stella, njegova lepa zvezda. Kdaj pa kdaj je poskusil narisati njen obraz, vselej miren, odprt in nedosegljiv, a mu ni uspelo. Imela je bele in močne dlani brez nakita, delala je hitro in brez pomislekov.

Velike prapore svetega Gonselva so že prinesli na trg, kjer so od svoje teže lenobno plapolali v vetru. Nosili so jih možje herkulskih postav, zaripli v obraz in z vratovi, napetimi od napora, saj so z njimi izvajali razne akrobacije.

Novozelandsko avtorico, Nobelovo nominiranko za književnost Janet Frame smo v slovenskem kulturnem prostoru do nedavnega poznali samo po Karpatih, edinem v slovenščino prevedenem romanu, sedaj pa nam knjiga Vstopate v človeško srce in druge zgodbe, sestavljena iz izborov treh samostojnih zbirk kratkih zgodb, odpira vrata v poezijo njenih besed. Tenkočutne zgodbe nam odstirajo tančico v njen mističen, melanholičen in skrivnosten svet, izmed vrstic pa na površje presevajo tudi avtobiografski elementi tragičnega avtoričinega življenja – ti se ne kažejo v fabulah kot takih, ampak predvsem v jeziku, ki je prežet z emocijami, bridkimi spoznanji in hrepenenjem.Preberi