Prečudovite grozote človeškega srca

Janet Frame, Vstopate v človeško srce in druge zgodbe. LUD Literatura, 2013. (Stopinje)

Veronika Šoster

Novozelandsko avtorico, Nobelovo nominiranko za književnost Janet Frame smo v slovenskem kulturnem prostoru do nedavnega poznali samo po Karpatih, edinem v slovenščino prevedenem romanu, sedaj pa nam knjiga Vstopate v človeško srce in druge zgodbe, sestavljena iz izborov treh samostojnih zbirk kratkih zgodb, odpira vrata v poezijo njenih besed. Tenkočutne zgodbe nam odstirajo tančico v njen mističen, melanholičen in skrivnosten svet, izmed vrstic pa na površje presevajo tudi avtobiografski elementi tragičnega avtoričinega življenja – ti se ne kažejo v fabulah kot takih, ampak predvsem v jeziku, ki je prežet z emocijami, bridkimi spoznanji in hrepenenjem.

Vsak je kdaj kričal v temo in zaman čakal na odgovor, ki ga ni bilo in ga nikoli ne bo, in ravno ta občutek nemoči z izjemnim darom za slikanje vzdušja Frameova ujame v zbirko Laguna in druge zgodbe iz leta 1951. Po dolgoletnem spopadanju s smrtjo brata in dveh sester ter živčnih zlomih se je namreč z napačno diagnozo znašla v psihiatrični bolnišnici, kjer je prestala pekel in se uspela v življenje vrniti prav po zaslugi Lagune. Z izbiranjem motivov predvsem iz časa odraščanja nas s pomočjo naivnega otroškega pogleda sooča z izgubo in nemogočim spopadanjem z njo, pri čemer najbolj izstopa zgodba Keel in Kool. S svojim načinom pripovedovanja nas avtorica zadene prav tja, kjer najbolj zaboli – s svojim umetelnim nizanjem besed se prerine do tistih kotičkov srca, kjer spijo naši nedolžni spomini na otroške dni. V zgodbe se pritajeno mešajo tudi mistika, nenavadni in nenaravni dogodki, ki nas začarajo s svojo čudovito neverjetnostjo.

V primerjavi s prvo zbirko se druga, Vodno zajetje: zgodbe in črtice iz leta 1963, ki se ukvarja bolj z odraslim svetom, razvija občutno počasneje. Postopoma pa pred našimi očmi zraste in z nekaterimi zgodbami – recimo z zgodbo Izbrana podoba, ki se ukvarja z razmerjem med pisateljem in muzo – celo preseže vse ostale. Zrelost zbirke se kaže tudi v njenem jeziku, ki je bolj izpiljen, neposreden in meji na poezijo. Če nas je Laguna začarala s spoznavno preprostostjo, je tu obratno, podobe so izčiščene, skoraj pesniške. Ta zbirka na žalost funkcionira šibkeje, ne zareže tako globoko kot prva in ne pusti takšnega pečata kot zadnja, a vseeno prikazuje pomemben mejnik v avtoričinem ustvarjanju – če je pred letom ’51 avtorica skoraj izginila v sistemu psihiatričnih ustanov, se malo več kot deset let kasneje jasno kaže njeno prebolevanje vsega, kar je doživela, njeno spoprijemanje in spopadanje z zadanimi ranami. Vse to spretno skrije v zgodbe, saj, kot pravi v eni izmed njih: »Ljudje ne povejo, kar jim leži na srcu, ker se bojijo, da jim bo počilo.« Zato izbere zase lažjo pot – izpoveduje se nam preko trpečih likov, kar ji omogoči vzpostavitev distance med seboj in bolečino. Ta se najbolj izkristalizira v zadnji vključeni zbirki, Vstopate v človeško srce, datirani v leto 1983, s katero nas popelje v obdobje starosti in se s prekrasnimi lirskimi opisi popolnoma prepusti pesniškemu slogu, ki tli v njej.

V eno samo zbirko je težko zaobjeti celotno osebnost tako kompleksne avtorice, ki jo je življenjska pot vodila skozi kruto trnje, vseeno pa uspe izboru zarisati njeno osebno in pisateljsko rast, saj s sprehodom skozi zbirke čutimo težo obdobij, ki jih je prestala. Vstopate v človeško srce in druge zgodbe je tako reprezentativna knjiga, ki bo slovenskemu bralcu odškrnila vrata v svet večnih človekovih tegob in bolesti. Kajti »Kool ne bo nikoli prišel, nikoli«.

O avtorju. Veronika Šoster, rojena leta 1992 v Trbovljah, obiskovala I. gimnazijo v Celju. Leta 2014 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala iz primerjalne književnosti in bohemistike, leta 2017 je magistrirala na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno je doktorska študentka literarnih ved. Literarne kritike objavlja v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Mentor, Airbeletrina, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Povprečnost brez tragike

    Sanja Podržaj

    Dežni plašč je neizmerno šik modni kos, ki pri nošenju zahteva dobro mero elegance in določen stil – bodisi britansko protokolarni in monarhičen bodisi pariško boemski in anarhičen, kot pravi pripovedovalec zgodbe »Kdo sem, da bi ti lahko dajal nasvete«, ki pa ne premore ne enega ne drugega.

  • »V prisotnosti njegovega veličanstva kralja si nihče ne upa dvigniti pogleda«

    Aljaž Krivec

    Mujica, rojen leta 1942 v Buenos Airesu, se je po skromnem otroštvu v zgodnjih šestdesetih preselil v newyorški Greenwich Village. V ZDA se je odločil za študij na (zloglasni) Free University of New York, znani kot »kalilnici idej«, ki jih radi strpamo pod skupno oznako »nove levice« (emancipatorna gibanja, vezana na vprašanje spola in seksualnosti, rase, podmazana s kritiko imperializma, kapitalizma …).

  • Neustavljiva igra trenja jezika

    Silvija Žnidar

    »jaz sem / tekst sploh / ko govorim // s tabo / na poti / v govor/ico // not čist not / sem / jaz«, piše Ana Pepelnik v svoji najnovejši pesniški zbirki z naslovom Treš. In ravno »primat« govorice, njeno ozaveščanje, njena pozicioniranost v ospredje, razstavljanje, sestavljanje in preigravanje jezika v raznih pomenskih, poetskih kontekstih, je (najbolj) razpoznavna karakteristika te zbirke.

Izdelava: Pika vejica