Že mnogo let nikogar nisem imela rada na ta način.

Moja soproga verjame v neznane leteče predmete.

Na zarošenih oknih avtobusa strmijo vanjo bebavi obrazi, njega pa nikjer.

Neonski pravokotnik bazena naplavlja majhne napihljive flaminge in odpadlo listje. Nekaj ljudi se pogovarja ob strani, njihove noge so zaradi loma svetlobe videti nenaravno skrajšane.

Odprl je kockast hladilnik pod pultom in iz njega vzel tetrapak z mlekom. Bil je lahek. Pomislil je na trgovino in se zdrznil.

Vsako jutro se je skobacala s postelje, prestrašena, da je prepozna in so se njeni kosmati gostje že razočarano razbežali po gozdu za njeno hišo.

Brez posebnega razmisleka, morda iz dolgčasa po družbi, je odprl zadnjo različico priljubljenega klepetalnega robota …

Kamorkoli v mestu bi pokukal tisto jutro, bi našel čudaški nered.

Mi iz Slovenije veljamo za dokaj slabo situirane strance. Z dvema kreditoma so si moji starši komaj komaj kupili stanovanje.

Tisto bore malo opreme, kar nama je je ostalo, sva položila na tla, da nama bi bilo topleje. Noge so nama bingljale navzdol v prazno.