Saj bo

Danes smo pokopali babico. Zdaj vedrimo v njenem stanovanju in jemo pehtranove kolačke. Ne iščemo, pa vseeno najdemo: črno-bele fotografije, šatuljo z nakitom, slušni aparat. Naši prsti so nespretni, med stavke vrivamo dolge premore, v katerih je prostora ravno za širino njenih ramen. Tudi drugi so tukaj, gostje, ki so se prišli poslovit in na enega kratkega. Skrivamo se v njeni spalnici, radi bi se skrili pod mizo, v gozd črnih nog, kjer nas nihče ne bi našel, a za to smo že preveliki. Dekleta bi rada šla kasneje zvečer ven: saj ne moremo ves čas jokati, pravijo in si nohte trmoglavo zarivajo v dlani. Na vseh naših napravah se naenkrat pojavi povabilo, povsod je noč, povsod osamljeni ljudje. Preigravamo različne možnosti: iti ali ostati? V resnici smo se že odločili in je rezultat neizogiben. Dajemo si opraviti s posodo, s priborom. Eno izmed deklet si ogrne babičin plet in takrat jo šele zares zmrazi. Odklonimo nove kolačke, pokimamo steklenici, poljubimo mamo: tako pač je na svetu, radi te imamo, babica zdaj počiva itd. Naše roke so hladne in glasba nam gre rahlo na živce. Nočemo govoriti o tem, a vsi nam izrekajo sožalje. Sedimo za mizo in kadimo cigarete, s prsti drsimo čez začetnice, vrezane v trd les. K + A. Čas drvi skozi nas: saj bo, saj bo.

Pospravimo pladnje z obloženimi sendviči in posodice z vloženo zelenjavo, s prtov strkamo drobtine. Nazadnje vzamemo tisti plet in naročimo taksi, družba nam bo dobro dela, da, lahko noč, mama! Zlagoma se potopimo v večer, izogibamo se očesnim stikom, ves čas rahlo negotovi: zakaj prav tu, zakaj prav ti ljudje? Vsepovsod plastični kozarčki in prazne steklenice. Neonski pravokotnik bazena naplavlja majhne napihljive flaminge in odpadlo listje. Nekaj ljudi se pogovarja ob strani, njihove noge so zaradi loma svetlobe videti nenaravno skrajšane. Druga skupina stoji na terasi, ena izmed postav pomaha. Dimasta jesen, ulične svetilke, cesta na drugi strani ograje vijuga v noč. Pozno je že, glasba plimuje, nekdo zamenja komad, zmagoslavno prihaja čez zelenico. Andrej dvigne brado v pozdrav, raztegne usta v nasmeh. Krog se zlagoma veča, kot koralde drugo za drugo nabira postave, nazadnje jih je toliko, da se pogovori razdrobijo in prepletejo, vedno med seboj govorita le dve, največ tri osebe hkrati. Razločimo samo posamezne besede, kriza transparenti interdisciplinarno. Raje bi bili sami, ampak v resnici si ne želimo biti sami. Zato pa smo tukaj. Andrej vztrajno pripoveduje v našo smer.

Samo še nekaj nas je ostalo, večina je odšla domov. Plešemo, vedno bliže smo si; potem je v naših ustih jezik, ki nam ne pripada, tukaj so tuje roke, tukaj je mračna sladkost poznih popkov. Na lepem smo zelo mladi, na lepem nimamo česa izgubiti. Neki tip čepi ob steni in objema svoja kolena. Zelo je pijan, govori o nečem, kar se mu je zgodilo v mladosti, v otroštvu, razberemo lahko posamezne besede: omara, lepljivo, rjuha. Poslušamo, poskušamo sočustvovati, tudi mi smo zelo pijani, nekdo izmed nas tipu položi glavo na ramo. Ljudje za mizo izvlečejo kreditne kartice in aluminijasto folijo, njihovi zobje se svetijo v temi, ostalo je še nekaj pice, bi kdo?

Tipu govorimo o nekem pismu, ki smo ga prebrali na skrivaj. Zdi se mu zabavno, da še obstaja takšna stvar, kot so pisma. A to je res, to je resnična zgodba, papir je preživel vsa naša rojstva in vse naše smrti. K + A, rečemo in s prsti zdrsimo čez tipovo kožo, da bi tam našli sled kakšnega vrezovanja, sled brazgotin. Nič ni ostalo od tega, o čemer je govoril prej, nikakršno vidno znamenje, ali pa je morda brazgotina skrita nekje globlje in se pokaže le takrat, ko o njej govorimo. Tip se počuti nekoliko bolje, dali smo mu piti vode in dolgo časa z njim stali ob ograji stopnišča, ki vodi na streho. Tam zgoraj se zrak zdi redkejši, okoli nas sika šum elektromagnetnih valov. Lahko bi se priklopil na vse te tokove informacij, se smeji tip, lahko bi poskusili prestreči pogovore, ki se nam zapletajo v lase in med prste. Všeč so nam njegovi lasje, njegova majica z bedastim napisom I’m with stupid. Všeč nam je, ko se sunkovito zavihti na betonsko ograjo in nagne daleč čez rob. Zelo visok tip je, dolginast in poln vozlov, nenadoma višji od streh, nenadoma z očmi kot zvezde, zvezde kot beli beli zobje. Ne bo padel čez rob, ne danes, čeprav je streha visoka in on še vedno precej pijan.

Želimo si, da bi bili kaj drugega, da bi bili kdo drug. Pripovedujemo o babici in o njej prvič tudi zares razmišljamo: kdo je bila, kakšno je bilo njeno življenje. Počasi se zavemo, da to počnemo le zato, da bi se v nas zbudila drobna iskra žalosti, a to se ne zgodi. Ničesar ne čutimo, razen osuplosti nad razsežnostjo sveta. Poskušamo to reči, okorne besede povezati v pomen, ki bi nas odrešil. Tip posluša, ne razume, reče: saj bo, saj bo.

Nekaj ur noči je še ostalo. S tipom se hihitamo na zadnjem sedežu taksija, glasno se pogovarjamo s taksistom, nalašč izzivamo z obscenostmi. Taksist je v poznih štiridesetih, to je njegova zadnja vožnja, potem gre domov v sosednje mesto, naši dovtipi ga ne zabavajo. Ustavimo se pred eno izmed večstanovanjskih hiš v predmestju, na pločniku postrojeni zabojniki za smeti čakajo na jutranje tovornjake. Na škripajočih lesenih stopnicah, ki vodijo do tipovega stanovanja, smo previdni in tihi, na temnih podestih zadržujemo dih. Njegova spalnica diši po sveže opranem perilu in to nas razveseli, to nam da nekaj spodbude, posedemo po tleh in se smehljamo. Nekateri izmed nas bi radi obujali spomine, drugi pa bi raje govorili o načrtih za prihodnost, o dolgih potovanjih, o odhajanju in ostajanju. Malo še pijemo, tip igra na kitaro – prepoznamo Norwegian Wood, prepoznamo Bajago. Mrak se skupio u kap, rano jutro kao slap, hitro se poslovimo, spalnica nam postane pretesna, želimo si zraka.

Mesto je večno in mi smo v njem nekoliko manj minljivi, na strehe se spušča zora. Mimo nas na svoje poti izpeljujejo prvi avtobusi, nismo sami. Lahko bi bilo tudi drugače, si prigovarjamo, še vedno lahko zavijemo na drugo ulico, drug trg, lahko se ne vrnemo domov, lahko se vrnemo domov. Premami nas zaslon: kanal, na katerega smo naročeni, je objavil nov video. Dobimo obvestilo o novem komentarju: Moje sožalje! Odpišemo: Hvala!, dvakrat pritisnemo za srce. Z bokov avtobusov se prilizujejo slogani, s spletnih pasic zapeljujejo oglasi. Med očmi nam brenči beli šum, za zaslonom okna slutimo zoprne drobne snežinke. Hodimo dalje, pomikamo se navzdol, navzdol, odpremo nov zavihek. Z nasprotnega brega reke preži stolnica, zdaj zdaj bo odbilo v zvoniku. Strah nas je, v ustih pestujemo okus kovine in včerajšnjega dne. Za našimi zrkli so votline velikosti kepice sladoleda. Na vrhu topola sedi kos in poje, neka jutranja sprehajalka se sklanja k svojemu psu, nebo je odprto in rahlo kot jeklena karnisa. Lahko bi bili tukaj, lahko nas ne bi bilo, lahko bi bilo drugače: saj bo, saj bo.