Tudi vi v teh dneh najraje zažigate žajbelj in z njim preganjate skrbi? Ne? Morda vam prav zaradi tega danes ni tako povšeči.

Kadar pišem na roko, se počutim, kot da roka blokira moje misli, kot da telo ni dovolj hitro, da bi držalo korak z mišljenjem. Občutek je podoben tistemu, ko sanjaš, da hitro tečeš, ker želiš nekaj ujeti ali pa se dotakniti zaklada, ki je pred tvojim nosom, a se ne premakneš nikamor: kot da bi tekel na mestu po spolzkem ledu ali po teflonu.

Spo­sobnost, ki je pripomogla k temu, da je bil moj prevod kljub nekaterim pomanjkljivostim uspešen – in mislim, da to velja za moje prevajanje na splošno –, je dejstvo, da se mi ob branju prikazujejo slike; ko berem, vidim podobe

»Mislim, da se stvari spremenijo le, če se spremenijo storilci. #MeToo gibanje se je po večini fokusiralo na žrtve, kar je seveda zelo dobro. Mislim pa, da je treba govoriti tudi o storilcih.«

Kako je mogoče, da so se vsa merila in vsi standardi, ki nam jih je uspelo z muko osvojiti in ki so jih pomagala oblikovati stoletja in tisočletja pisanja poezije, v hipu spremenili?

Cel špas Angoulema (in francoske produkcije vobče) v zadnjih dekadah je bil, da sta se ekstrema arta in komerciale tako lepo mešala in da je bilo veliko prostora na sredi.

Naneslo je, da sem v bližnji tujini prisostvovala tako imenovani delavnici, katere poslanstvo je bilo tako imenovano opolnomočenje pisateljev. Raba glagolov nanesti in prisostvovati, ki izražata minimalno stopnjo vključenosti, ni naključna.

Če besede uporabljamo, jim po eni strani podelimo moč, po drugi jim jo pa tudi odvzamemo.

Pri prevozih velikokrat trčim ob meje svoje domnevne tolerantnosti, “širokosrčnosti”. Za tipkovnico je vse drugače, lažje.

Kritika ne sme biti privlačna, ampak natančna in pravična, če naj bo del javne sfere, ki se noče spustiti po spirali postdemokracije.