Le kriza literature, ki jo je povzročila kritika, lahko razblini mehurček in sčasoma literaturo reši pred tem, da ne bi postala sponzorirana vsebina, kritiko pa pred tem, da ne bi postala zabavna promocija.

Zadnji dve desetletji svet umetnosti intenzivno premleva kondicijo likovne kritike ter razloge za njeno izginevanje iz javne sfere; številne knjige, konference, seminarji, članki, analize idr. skušajo zapopasti razloge za to stanje in načine, kako bi bilo mogoče kritiko rehabilitirati ali pa jo vsaj prevrednotiti.

Za degradacijo ustvarjanja in/ali reflektiranja mladinske literature ne poznam in ne najdem pametnega, jasno izraženega, na primer literarnoteoretskega argumenta.

Morda pa je »kriza kritike« tudi to, da je po eni strani užaljena, da ni bolj dostopna, brana in upoštevana, po drugi pa hoče za vsako ceno ostati v svojem mehurčku?

Strip, sodeč po obisku festivala, nikakor ni kakšna izumrla umetniška oblika, ki bi se ji bilo treba bati za občinstvo. Hkrati je vsaj v določenem segmentu že pustil za sabo obdobje, ko je predstavljal najaktualnejšo obliko množične kulture.

Apropriacije političnih osvobodilnih gibanj se v kapitalizmu dogajajo vsesplošno in na primeru vseh političnih in osvobodilnih gibanj. Ključna, prelomna točka apropriacije na družbeni ravni je dosežena v hipu, ko se apropriacijo v službi obstoječega sistema začne izenačevati s političnimi boji.

Ali res potrebujemo dogodek, ki se osredotoča na dihotomijo med umetnikom in kritikom?

Kultura je nekaj lepega, nekaj, kar je treba deliti. Dostopnost v smislu raznolikosti programa pa ne pomeni nujno lahkotnosti.

Literatura je osrednji slovenski mesečnik za književnost, ki kot samostojna revija izhaja od leta 1989, ko se je odcepila od revije Problemi - Literatura. V 30 letih je izšlo več kot 330 številk, in to v okoli 250 zvezkih.

Zdi se mi pomembno, da imam neko linijo od rojstva do zdaj, da vem, kakšna je zgodba, tudi če hočem kdaj kje kaj pretrgati in kam preskočiti.