Glede na to, da delam v kulturi in z umetniki, poskušam spremneniti vsaj razmere za naše in druge umetnike.

Zdelo se mi je, da je enostavno vseeno, kaj pišem, kako pišem, ker se absolutno nič ne bo spremenilo na boljše, ampak bom zgolj in samo vedno znova nekomu »trn v peti«, kar vodi v osebne diskreditacije, in to je predvsem utrujajoče in izčrpavajoče, kakšnega »višjega smisla« pa v tem početju v tem okolju nisem več videla.

Osnovni problem je v zadnjih letih vsekakor finančne narave. Krčenja sredstev s strani sofinancerja Ministrstva za kulturo se nadaljujejo tudi v času gospodarske rasti. Kar pomeni, da država ne ve, kaj bi s svojimi institucijami in jih pušča v životarjenju.

Za uradnike bi se bilo mogoče zanimivo zamisliti, kako je, če nimaš plačanega dopusta, bolniške, kako težko je kakšno delo prodati na trgu, koliko je treba prodati na mesec in to vsako leto po dvanajst mesecev, tudi za čas dopusta in bolezni.

Verjamem, da lahko vzpostavljam most med področjem filma in filmarji ter državo in njeno birokracijo.

Družba brez kulture ne obstaja, vprašanje je le, kakšna naj bo ta kultura.

Pogoje za nadaljnji razvoj kulturnih in ustvarjalnih sektorjev bi bilo načeloma možno zagotavljati tudi v večjem/združenem ministrstvu, a manj učinkovito, saj je seveda laže vzeti sredstva nekemu področju, ki je dlje od oči in tudi dlje od srca političnih določevalcev.

Redna služba ni od Boga dana, temveč se je treba zanjo truditi in delati po svojih najboljših močeh.

Konflikti lahko prinašajo tudi rešitve. Dokler je konflikt v mejah in nesovražen, ga sprejemam.

Želela bi si tudi, da pri upravičevanju smiselnosti podpore kulturi ne bi pristajali na vpeljevanje diskurza o njeni ekonomski vrednosti. Takšno vrednotenje je povsem absurdno, sploh če upoštevamo, da večina sedaj visoko cenjene umetniške produkcije leži dva metra pod zemljo in od teh cekinov nima nobene koristi.

Pogosto imam slab občutek, ko grem na kulturni dogodek, saj smo uradniki deležni vsaj prezira, kljub pojasnilom, da smo na ministrstvu le zaposleni in da želimo delati v interesu vseh.

Pri delu, ki ga opravljam v svojih delovnikih, se bojim, da ga bo vedno več. In da bo umetnosti vedno manj.

Serija anketnih intervjujev Na prvo žogo je prispevek k ustvarjanju pozitivnega okolja za razpravo o stanju v slovenski kulturi in družbi nasploh. Tokratna sogovornica: Ema Kugler.

Serija anketnih intervjujev Na prvo žogo je prispevek k ustvarjanju pozitivnega okolja za razpravo o stanju v slovenski kulturi in družbi nasploh. Tokratna sogovornica: Uršula Cetinski.

Tisto, kar sem si želel, je bil prihod besnega mesije, ki bi nas nasilno razgnal. Mar res tako zelo pogrešamo – brezbožni kot menda smo – duhamorno vzdušje cerkvenega obredja in okostenelih ritualov, da si jih ponovno prirejamo v temačnih in zatohlih prostorih “svobode”?