Ljudje so več kot najhujše, kar so kdaj storili v svojem življenju.
(Sestra Helen Prejean)

Nobenega orožja, nobenih kapuc, nobenih pokrival med poukom.
Nobenega tobaka, nobenih vžigalic, nobenih tablet, nič steklenega.
Nobenih prigrizkov, nobenega deljenja napitkov, ničesar s kofeinom.
Nobenih nedovoljenih knjig, nobenih časopisov, nobenih revij.
Nobenih pisal: svinčnik se lahko uporabi
za zanetiti požar in za napad. Z njim se da
iztakniti oko. Črnilo nalivnika je osnova
za grobe domače tatuje. Celó poskusno
rezanjePreberi

Nek majhen okusno pripravljen pogreb,
z duhovnikom v kot noč črnih oblačilih
in z mrtvecem, ki se skoraj nasmiha.

In z dekleti, ki strežejo vino,
od katerih bi rad eno zapeljal,
v sosednjem prostoru pri prižgani sveči, ali brez nje.Preberi

išče mamo
še pozabljeno dolgolaso
ni se še odločila
da pride
ni se še odločila
da se poroči (na milost in nemilost)
niso se ji še iz rok utrnili
sinovi lasje in krik
še se na slikah
smeje obleka preseva
od pričakovanja
še je (oddaljeno in nesluteno)
vse zmogla
vse preživela (skoraj)
obiske sester malo mesto
bližino gora okus novih besed
njihovo ostrino
premajhno pokrajino za razprtje kril
polno neprebojnih meja in ograjPreberi

Moje misli, alohtone,
napljavljene s tokom vsakdana,
zdrobljene od proda in raznesene čez cestna korita,
sprane vsakršne izvirnosti,
se združujejo v običajne oblike.
V okljukih se ob pločevinkah piva, preobraženi
plastiki, steklu, zmehčanem v ušesne dragulje,
nalagajo alogenični delci.Preberi

telo, žlica v snu,
zajema noč. Dvigujejo se roji,
potopljeni v prsih, razpirajo
peruti. Koliko živali se preseljuje v nas,
potuje skozi srce, zastane
v gubi boka, med
rebri, koliko
jih ne bi hotelo biti mi,
biti vpetih v našo
človeško obliko.Preberi

Z Bertoltom Brechtom zajtrkujem pod lipo.
Moj krožnik je obarvan rumeno, njegov oranžno.
Jajce na oko, razcveteno med nama obema,
po zaslugi sonca, po zaslugi neba
ne vpije več po pozornosti.
“Mein Lieber Freund,” bežno reče,
“ti verjameš v Vzhodno Evropo?”
Vrhovi dreves hoja po vrvi, njih vznožje
natlačen čajni jajček. Ob slovesu
mi da recept za koktejl,
že dolgo iz mode, in prosi, naj nikdar več
ne gonim resnice. Odvržem
mu hvala, da ga tu in tam lahko držim za roke.Preberi

Sedi
Brezimen
Seveda obstaja ali bolje
kmalu bo obstajal
Sedi na robu svojega obstoja
Je na robu peščine in človeštva
z očmi uprtimi v praznino
v njihovo lastno izbočenost
V tišini njegove prebujene biti se odpira obzorje kot se še ni nikoli, prostor ki ga motri
ki se ga uči motritiPreberi

za Louise D.

Narišem stol
in usedeš se nanj.

Omenim sonce
in pomežikneš z očmi.

Sanjam o mizi
in prisedeš k jedi.

Izrečem besedo voda
in z njo si splakneš usta.

Izmislim si nekaj o ljubezni
in podariš mi nasmeh.Preberi

V njeno hišo sem vstopil, kot sem pač vedno počel, brez trkanja in skozi zadnja vrata v kuhinjo. Kot je tudi ona hodila k meni. Stanovala sva drug zraven drugega in odlično sva se razumela. In prijatelji, sva bila mnenja, naj si ne bi trkali na vrata. Nimajo kaj trkati.Preberi

Na branje desete edicije mednarodnega literarnega srečanja Zlati čoln 2012, prevajalske delavnice pesnikov, ki mostove za slovensko literaturo gradi ob robu in v brk “visokobudžetnim” festivalom, sem prišla na deževen petkov večer, ko vlaga leze v čevlje in dežnik ni vedno zadostna zaščita. Prišla sem iz radovednosti, kako gre enemu izmed nizkobudžetnih festivalov, ki se jim v času krize piše še mnogo slabše kot osrednjim “stebrom” nacionalne knjižne promocije – in v hipu se je zazdelo, da sem vstopila naravnost v babilonski stolp.Preberi