albumi

Veronika Dianiškova

išče mamo
še pozabljeno dolgolaso
ni se še odločila
da pride
ni se še odločila
da se poroči (na milost in nemilost)
niso se ji še iz rok utrnili
sinovi lasje in krik
še se na slikah
smeje obleka preseva
od pričakovanja
še je (oddaljeno in nesluteno)
vse zmogla
vse preživela (skoraj)
obiske sester malo mesto
bližino gora okus novih besed
njihovo ostrino
premajhno pokrajino za razprtje kril
polno neprebojnih meja in ograj

(oče je metal kamne v tanke, nato pa se poročil z Rusinjo)

na eni fotografiji ji ni videti obraza, na sebi ima črne nogavice in krilo do kolen,
iz sklonjene glave ji raste žalost, ki še ni dozorela, okrog ramen jo objema
visok moški.

slikal si ju. nisem bil dober sin, praviš,
ko misliš, da poslušam samo jaz ali pa
nihče.

spomin
sin, ki pozneje pravi, da ni bil dober sin,
stoji na ograji, osupel, za njim mama,
takrat se je zdramil v svet.
spominjam se. (spominjaš se):
spečega brata (ko so ga prinesli iz porodnišnice, ni imel imena)
poti v Rusijo in nazaj
igre v rastočem blokovskem naselju,
očeta, kako vleče sani (pelje te v šolo)

veliko pozneje je nekdo
prerezal vrvico.
spominjaš se. (spominjam se):
danes ne pride v službo nujno
je moral domov.
odtlej se ti je notri razgrnilo
globoko morje.

(Za R., 15. 4. 2014)

Prevedel Andrej Pleterski

O avtorju. Veronika Dianišková (1986) je študirala dramaturgijo v Bratislavi. Izdala je dve pesniški zbirki Labirint okoli rok (Labyrint okolo rúk, 2007) in Zlati pavi razpadejo v sneg (Zlaté pávy sa rozpadnú na sneh, 2014). V obdobju med sept. 2007 – jun. 2008 se je v Lizboni izpopolnjevala na področju gledališke dramaturgije. Leta 2009 je v okviru … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Srečen konec

    Jasna Dimitrijević

    Zbudil me je dež. Vmešal se mi je v sanje in sprva nisem vedela, iz katerega sveta prihaja. Plavala sem v neskončnosti Pacifika. Vem, da je bil Pacifik, poznam ga iz televizijskih oddaj. Plavala sem skozi turkiz in kristal. Tako pravijo v reportažah, turkiz in kristal.

  • Ujeti negibnost trenutkov, onemogočiti minevanje

    Silvija Žnidar

    Roland Barthes, francoski mislec in teoretik, ki se je med drugim ukvarjal z literarno teorijo, semiotiko in strukturalizmom, je 26. oktobra 1977, dan po materini smrti, začel na manjše lističe beležiti svoje žalovanje za osebo, ki jo je imel najraje na svetu. Ta večinoma kratka intimna avtorjeva razmišljanja so pozneje izšla v knjižni obliki z naslovom Dnevnik žalovanja, letos ga je v slovenski jezik prevedla (ter mu napisala spremno besedo) Suzana Koncut.

  • Od muminističnega optimizma do osamljenosti, obsesij in blaznosti

    Iva Klemenčič

    Tove Jansson (1914–2001) je bila vsestranska, edinstvena in pogumna umetnica. Po rodu Švedinja in po domovini Finka, sodi med najproduktivnejše in najznamenitejše nordijske ustvarjalce. Že … →

Izdelava: Pika vejica