Kljub izhodiščnemu dvomu, da bi kaj takega sploh lahko bilo mogoče.

Seveda je velika napaka, če mislimo, da lahko vse preprosto razumemo.

Če voziš pijan, boš slej ko prej nabasal na nekaj slabega.

Kopičenje materiala, še posebej primerjalnega materiala, ki pa nekako ostaja statičen.

(So)občutenje bede in mizerije literarnih oseb.

Prebiranje in interpretiranje besedila, izmenično prehajanje med provizorično razumevanimi deli in megleno razvidno konturo celote.

Lahko bi rekle_i, da je glas Ortege y Gasseta kot klic iz preteklosti, ki pa se sliši neverjetno jasno.

Očitno je, da je množica stvari, o katerih imam precej jasna in dobro utemeljena prepričanja, v primerjavi z množico stvari, o katerih nimam pojma, skoraj neobstoječa.

Na prvem dogodku iz cikla Umetna inteligenca v kulturi smo se s filozofinjo Olgo Markič pogovarjali o zgodovini umetne inteligence.

Prava odlika knjige pa je poetični slog, ki res deluje v sozvočju s tematiko. Ko piše o fotografijah zapuščenih srnjih prenočišč, razmišlja: »Vsi puščamo odtise mehke živali svojega telesa v gnezdih, kjer se počutimo varni.« O pomladnem vrtu zapiše, da je »poln pričakovanja, kot da se bo zavesa nad tem odrom kmalu odstrla«. Mrgoli tudi domiselnih opisov, ko recimo opaža, da ima plevel imena kot kakšna bitja iz grozljivk, ali raznih poosebitev. Še bolj učinkoviti pa so tisti čisto intimni prizori, saj nas spusti čisto blizu, na primer v senco češnje na maminem vrtu: »Naš vrt preči ›mačja pot‹.