Kako pa je kaj vam letos uspeval paradižnik?

Fižolozofijo, nominiranko za Rožančevo nagrado, sem začela brati na vrtu, po katarzični urici puljenja plevela (in ravno po zaslugi pričujoče knjige vem, da si to nenavadno strast delim z Virginio Woolf), dokončala pa sicer doma, a še vedno razdražena od pikov komarjev, ki so me med gredicami ujeli na večer. Knjigo sem namreč želela takoj fizično kontekstualizirati, jo umestiti v njeno pravo okolje, kjer naj bi še posebej zaživela. In zgodilo se je točno to – med branjem poetičnih in rahlo nostalgičnih zapisov o vrtnarjenju mi je pogled nenehno uhajal med zelenje, prikimavala sem ob ugotovitvah, ki sem jih v le nekaj letih vrtičkanja že spoznala in doživela, na primer: »Ko sem imela vrt, sem se na zabavah ob kozarcu vina z znanci namesto o umetnosti in politiki pogovarjala o tem, kako nam uspeva paradižnik in kako se znebiti polžev.« Ali pa: »Če imaš zelenjavni vrt, te kar na lepem začne zanimati vreme.« Zato me sploh ne čudi, da je Fižolozofija tako nežna, preudarna, osredotočena na podrobnosti in malenkosti, čuječa, umirjena – z bralcem naredi točno to, kar vrtičkarju naredi vrt. Verjamem pa, da bo nagovorila tudi tiste, ki si rok (še) niso umazali s prstjo in téme ne dojemajo tako osebno, saj je jasno, da gre za iskreno pisanje iz močne izkušnje. Obenem pa je odprto, poljudno, avtorica se osredotoča tudi na širše vidike vrtnarjenja, predvsem ga preučuje skozi umetnost in filozofijo, in prav presenečajo vsa velika imena, ki se pojavijo na to temo, od Georgea Orwella do Fride Kahlo, od Voltaira in Thoreauja do Marcela Prousta. Knjiga je namreč nastala na podlagi kolumn, ki jih je Irena Štaudohar pisala za Nedelo, rubriko pa je Fižolozofija poimenovala takratna urednica, ki je zaznala filozofski vidik zapisov. Jasno je, da je za knjigo veliko dolgoletnega raziskovanja vrtnarjenja, ki izhaja iz strasti do tega početja (oziroma kar do tega načina življenja), Štaudohar na več mestih omenja svoja branja in oglede raznih oddaj ali dokumentarcev o raznih vrtnarjih in postopkih, idejah in konceptih. Navdušuje njena odprtost do učenja, preizkušanja novega, pa tudi zmožnost priznavanja napak in neuspehov, saj kmalu postane jasno, da je vrt pač samosvoj ekosistem in da ni niti ena sezona enaka drugi, kaj šele en vrt drugemu. Zelo pomemben je tudi generacijski vidik, saj avtorica priznava, da je ljubezen do vrtnarjenja dobila posredovano od obeh babic – ki jima je knjiga tudi posvečena – in mame, pri kateri zdaj gostuje na vrtu. Ta izkaz prenosa ljubezni skozi generacije je v času, ki ni vedno spoštljiv ali prijazen do običajev, tradicij in dediščine, nekaj posebej dragocenega. 

Podnaslov knjige se glasi Čudeži vrtnarjenja, kar takoj določi ton celotnega dela, avtorica že v uvodu razloži, da se mora vrtnar »ves čas boriti, z vremenom, plevelom, preganjati preveč požrešne živali, in ko na kolenih ure in ure čisto od blizu opazuje zemljo in vanjo sadi drobna semena, se zdi, da je zamaknjen kot vernik pred čudežem«. Ta čudežnost se pojavlja ves čas, recimo v poglavju o semenih, ki jih imenuje za »čudežne stvari«, saj nosijo spomin na to, kar so bila, in vizijo o tem, kaj bodo postala, četudi dolge zime preždijo nekje na hladnem. Knjiga je prava hvalnica vrtu, tudi vizualno je premišljena in primerno sanjava, zapise spremljajo mehke in filigranske ilustracije fižolčkov, ptičjih stopinj, deževnikov, žuželk, cvetov, listov in tako naprej, pod katere so podpisuje Trina Čuček Meršol. Tekoč slog pisanja podpira kronološko zastavljena struktura, ki poteka od zgodnje pomladi, ko se začne prebujanje vrta, prek pomladnega brstenja in poletnega bohotenja do jesenskega umirjanja in zimskega dremeža, ki pa že napoveduje nov zeleni krog. Ta struktura ni nič presenetljivega, pravzaprav je pričakovana, a je spretno prekrita s poglavji, ki so posvečena vsako neki določeni temi, na primer pticam, plevelu, semenom … kar pozornost preusmeri na posameznosti, in ne na striktno minevanje časa v vrtu. Prav prijetna so poglavja, ki so posvečena tistim pridelkom, ki ji res veliko pomenijo, zanje poišče iskrive zgodbice, anekdote, nasvete. Dejansko je v knjigi kar nekaj uporabnih nasvetov, namigov ali trikov glede gojenja zelenjave (tudi zanimivih starih vraž, ki bi jih lahko uvrstili pod nekakšno vrtno folkloro), omenja na primer določene primere kolobarjenja, gnojenja, razporejanja rastlin (recimo kateri sosedi se dobro razumejo in kdo pomaga odganjati škodljivce), tako da bodo vrtičkarji zagotovo kaj podčrtali ali si izpisali – jasno je, da gre za zakladnico znanja, ki pa nas ne pokoplje pod seboj, temveč nam po žličkah dozira informacije in jih zapleta v prigode, miniaturne slike in prizore. Kombinacija praktičnih nasvetov, lastnih izkušenj, spominov in referenc je učinkovita, zapisi so ravno prav razgibani in dinamični, da zadovoljijo različna gledišča. 

Prava odlika knjige pa je poetični slog, ki res deluje v sozvočju s tematiko. Ko piše o fotografijah zapuščenih srnjih prenočišč, razmišlja: »Vsi puščamo odtise mehke živali svojega telesa v gnezdih, kjer se počutimo varni.« O pomladnem vrtu zapiše, da je »poln pričakovanja, kot da se bo zavesa nad tem odrom kmalu odstrla«. Mrgoli tudi domiselnih opisov, ko recimo opaža, da ima plevel imena kot kakšna bitja iz grozljivk, ali raznih poosebitev. Še bolj učinkoviti pa so tisti čisto intimni prizori, saj nas spusti čisto blizu, na primer v senco češnje na maminem vrtu: »Naš vrt preči ›mačja pot‹. Po njej ves dan hodijo različne mačke, vedno gredo po isti stezici; po cesti mimo vrtnic in hortenzij in naprej tik ob zadnji gredici. Ena od njih si je tistega popoldneva premislila in prišla v mojo družbo. Ulegla se je na debelo Voltairovo biografijo pod ležalnikom, na katero je sijalo sonce, ki se je prebilo skozi goste veje.« Ko v nekem trenutku prizna, da pred spanjem najraje misli na rastline, ki jih je tisti dan posadila, in razmišlja, ali je čebulček obrnila prav, si ne moremo kaj, da se ne bi nasmehnili. Prav topla knjiga je to, nosi neko gracioznost, ki se lahko rodi le ob najčistejših ljubeznih. Ni pretiravanje, če uporabim kar besedo poduhovljenost. Poleg čara je tematizirana tudi pomembnost (oziroma, prosto po Orwellu, moralnost) tega, da si s svojim vrtom samooskrben in si hrano prideluješ sam in na ekološki način, da to ni le trend ali modna muha, temveč poleg moralne odločitve tudi neko romantično vračanje k naravi, k prvinskemu izvoru. 

Vseeno pa bi od prekaljene in priznane novinarke in publicistke pričakovala malo več naboja, morda kakšno problematizacijo, polemiko, saj se jih tudi na tem področju odpira veliko, od ekologije in samooskrbe dalje. Malo bolj jasno se opredeli le pri semenih, kjer kritizira apetite velikih korporacij, ki vsiljujejo svoje prilagojeno seme in ustvarjajo odvisnost, in za nekaj trenutkov se pomudi pri ženskah, ki so se celo lahko ukvarjale z botaniko, saj so moški menili, kot ironično zapiše, »da če ženske prijazno in tiho vrtnarijo, se sprehajajo po travnikih, nabirajo cvetlice in jih stiskajo v herbarije, nimajo nobenih pregrešnih misli«. A tudi tu se kmalu ustavi, ostaja v polju liričnega in čudečega, kar zaziba v nekakšno zen stanje. Jasno je, da je namen knjige prav to, prenesti in ujeti vsaj kanček ljubezni do vrta, zato ji tega ne gre zameriti, kot tudi ne občasne idealizacije in posploševanja (recimo starih mam, ki so nekdaj znale speči najboljši kruh, se nikoli niso pritoževale in se »niso vtikale v življenje svojih odraslih otrok, premišljevale so samo, kako bi jim lahko pomagale«), saj so tudi te povezane z nostalgijo po modrosti, vrednotah in povezanosti z naravo. Konec koncev je namen dosežen, Fižolozofija je prijetna in toplo osebna knjiga, ki zbližuje z naravo, odpira pa tudi žanr t. i. naravopisja, za katerega Štaudohar ugotavlja, da je pri nas redko, v primerjavi z na primer Anglijo, kjer so se »z opazovanjem narave in pisanjem takšnih knjig tam že od nekdaj lahko ukvarjali brezdelni aristokrati in bogataši«. To priljudno pisanje o naravi bo zagotovo nagovorilo razne profile bralcev, vrtičkarje pa bodo ob branju kar zasrbeli prsti, ki so vajeni odščipavanja zalistnikov. Saj res, kako pa je kaj vam letos uspeval paradižnik?

• prvič objavljeno v reviji Literatura