Ni presenetljivo, če v takšni klimi uspeva predvsem razočaranje, ki vodi v apatijo, zaradi nje pa problemi niso vidni bodisi se z njimi ne želi nihče ukvarjati, razen seveda tistih, ki jih povzročajo.

Meja, ki loči cenzuro od dekoruma in politične korektnosti, je res tanka, in Rusi si očitno zelo prizadevajo, da bi ostali na pravi strani.

Industrijska cona preprosto razkriva okoljska in infrastrukturna dejstva človekovega življenja. Sprehod po njej je sprehod po drobovju naše družbe.

Kot zmeraj na neznanih terenih sem bila tudi tukaj kot kratkoviden slonček na trapezu, ki ga je nekdo posadil na gugalnico pod cirkuškim stropom in ki niti ne vidi mreže pod seboj, mreže, razpete zanj, da bi ga prestregla.

Na ozadju miselnosti, da hočemo za mlade samo najboljše, so mladi lahko hitro tarča ideologije, medtem ko so lahko odrasli za nekaj dobrega prikrajšani – verjetno si tudi odrasli zaslužijo dobro literaturo, ki ni niti omejena na enega samega kanoniziranega avtorja niti ni vzniknila iz hipnih potreb potrošništva.

Največ, kar lahko storiš za državo, je, da se ji tu pa tam nalahno posmehneš. Da ne bo pozabila, kaj je to smisel za humor.

Kjerkoli se že znajdeš, se številni pogovori začnejo (ali končajo) z navidez nedolžnim vprašanjem, bržkone edinim, ki ga znajo v angleščini postaviti tudi tisti, ki angleško sicer sploh ne govorijo. Od kod si.

Srečanja med dvema kulturama so vedno pogostejša in odmevna, kaže se, da interes za poglobitev dialoga obstaja na obeh straneh zaliva. A vendarle se zdi, da se vedno znova srečujemo na večjih ali manjši čolnih ali provizorično zgrajenih splavih sredi zaliva.

»Jaz sem bržkone edini, ki si vas drznem popeljati na večerni ogled tega parka,« je z zanosom razlagal Paša Andreev, neuradni nočni župan, preden smo se podali v temačne globine Parka Prijateljstva narodov.

Govori se, da se ljudje bojijo prišlekov in tistih, ki želijo čez naše ozemlje naprej: ta strah politične stranke podpihujejo, ker je tako laže vladati in manipulirati, skrivati lastne lopovščine.