Branje je še danes moje najljubše opravilo in prav zato težko razumem, zakaj te ljubezni ne morem preneseti na otroke.

Moraš bit res car, da se ti pisanje ne priskuti, premišljujem, ko okoli mene izhajajo knjige in kolumne. Saj se še kar spravim na literarne dogodke, vsaj nekaj, vsaj da slišim, kako mimo mene šelesti tuja volja do pisanja, in včasih sem res navdušena, ampak … in tukaj mislim, da se lahko vsi pišoči znajdemo zdaj zdaj … zakaj, čemu, kaj je tista nuja, ki ti veleva vsakič znova sesti za računalnik in misliti, da imaš povedati kaj omembe vrednega?

Na Kitajsko se ne moreš podati neobremenjen in se prepustiti, da boš kot nepopisan list vpijal vse prvine dotlej neznane ti kulture. Še preden se letalo dotakne tal pekinškega letališča, se ti podobe in prizori, ki ti podivjano poplesavajo v glavi, povsem pomešajo.

Zato bi si sam želel, da bi kritiki dopustili kolegom, da razvijejo lasten način pisanja, ne pa od njih zahtevali literarnovedne, sociološke-filozofske, poetične ali kako drugače zamejene kritike, temveč le – tako kot pri vsakem literarnem delu – kvalitetno in vznemirljivo branje.

Nekdo bo strah pred Drugim premagoval s Slovensko popevko, kdo drug s Čudom. Ni važno. Važno je, da bo tega strahu vse manj in da bodo nekega lepega dne ljudje s posebnimi potrebami dobili priložnost in postali vidni del najširše družbe. Taki, kot so, zvesti samim sebi.

Le z delom s starši (in otroki) nam bo uspelo razširiti zamisel, da kultura ni le luksuz za izbrance, temveč pravica vsakega posameznika, in da kulturniki niso samo prisesani na državne seske, temveč dejavni ustvarjalci, ki dvigujejo kakovost življenja v urbanem okolju.

Majhni smo kot miške, ko se spoprijemamo z mogočno mašinerijo, in ta mašinerija, pomislite – samo naj ji umanjka kak pildek, pa smo pečeni! Od Fursa do bančnega okenca do vložišča, kjer oddajamo prijave, ima mašinerija moč ne zgolj, da se izneveri svojemu poslanstvu koristnosti (če domnevamo, da se še ni), temveč nas vzeti za talca, ko bi presodila, da smo družbi škodljivi.

Ali množične športne prireditve res spadajo na javne površine ali pa bi jih nemara morali prirejati v zasebnih avtosalonih? Ljubljanski maraton je tudi odlična priložnost za licemerski zaslužek.

Tisto, kar sem si želel, je bil prihod besnega mesije, ki bi nas nasilno razgnal. Mar res tako zelo pogrešamo – brezbožni kot menda smo – duhamorno vzdušje cerkvenega obredja in okostenelih ritualov, da si jih ponovno prirejamo v temačnih in zatohlih prostorih “svobode”?

Mar spolnega nadlegovanja pri nas ni oziroma ga je precej manj kot v zahodnih državah? Ga zgolj ne zaznamo? Ali pa se bojimo o njem spregovoriti in ga prijaviti? V luči nedavno razkritih škandalov je toliko bolj pomembno, da njih ne molčimo.