Pogosto imam slab občutek, ko grem na kulturni dogodek, saj smo uradniki deležni vsaj prezira, kljub pojasnilom, da smo na ministrstvu le zaposleni in da želimo delati v interesu vseh.

Slovenski mediji ždijo in čakajo, da crkne konkurenca, da lahko uplenijo njeno naročniško in bralsko bazo ter si zagotovijo monopol na trgu, vsaj za nekaj časa, dokler ostarela naročniška baza dokončno biološko ne presahne.

Človek, ki ga nič ne ovira, nima nobenega razloga, da si ne bi želel, da bi do enakega položaja prišli tudi drugi, ker je bolečina žalitev za neomejenost in ker omejenost vodi v poskuse oviranja tvoje omejenosti. Dokler živimo na tem svetu, naš jaz ni nikoli do konca izborjen, saj je posredovan preko našega karakterja, vpetega v svet in s tem v skupnost.

Za obtožbo zadostujejo govorice na internetu. In dvomiti v tožnike pomeni dvomiti v ženske in žrtve, žrtve pa imajo vedno prav. Ko so žrtve. A biti žrtev dialektično pomeni imeti voljo do maščevanja, kot vemo iz balkanskih vojn.

Življenje ni pot: nikamor ne gremo, k ničemur ne napredujemo (razen k smrti). Napredek je logika trga, ne človeškega življenja: ljudje zgolj smo.

Na Japonsko sem se odpravila z dvema kovčkoma. V enem so bila oblačila in ostale potrebščine za dvotedensko potovanje, drugi, težji in večji, pa je bil naphan z vsemi predsodki in ustaljenimi prepričanji, ki si jih zahodnjaki, predvsem tisti, ki tam še nikoli nismo bili, delimo o Japonski. Načrpala sem jih iz medijev, nekatere pa prav tam do nedavnega prizadevno širila tudi sama.

Razmislek o oktobrski revoluciji in punku, čakajoč v vrsti v Lidlu.

Vprašanja o knjigi Ubežni delci so avtorici Anne Michaels zastavili slovenski maturanti. Zdi se namreč, da maturanti med poukom v šoli izvedo že skoraj vse, kar je treba vedeti o literarnih delih, izbranih za obravnavo na maturi. Toda literarno-kulturna problematika, s katero se soočamo v zadnjih časih, kaže predvsem na to, da mladi nimajo vedno primernih možnosti za izražanje lastnega mnenja.

Tudi sistem so postavili ljudje. Ljudje z imeni in priimki, ki bi morali odgovarjati za svoje napačne odločitve. In če bi se najmanjša, najneznatnejša, a kljub temu pomembna kolesca v sistemu lepega dne iz protesta nehala vrteti, bi morda lahko razgalili tiste, ki so krivi za našo nesrečo.

Lajki ne vplivajo le na našo samopodobo, ampak na prihodnost družbe, v kateri živimo. Facebook je (vsak) svet razdelil na dva pola, ki se med seboj vse manj pogovarjata, ki se vrtita v svojih milnih mehurčkih in ki vse bolj krepita všečna in zakoreninjena prepričanja, ki krepijo priljubljenost znotraj mehurčka. Prostora za dialog skorajda ni več.