O recepciji, moralni paniki in medijski manipulaciji romana, ki je moral vznemiriti predvsem zato, ker je literarno prepričljiva in inteligentna upodobitev tisoč in enega načina, kako odrasli na cedilu puščajo svoje mladostnike in kako brez iluzij so ti v zameno.

Ko človek spozna, da ima sogovornik ali sogovornica povedati nekaj, kar je zanj ali zanjo travmatično, je edino, kar se mi zdi v takšnem trenutku sploh približno primeren odziv, da se v hipu spremeni v poslušalca. In v tej poziciji tudi ostane, dokler travmatizirana oseba to potrebuje. Kajti v resnici ne gre in ne sme iti za tekmovanje v travmah.

Odpadki so resna stvar, tega se piska teh vrstic čisto dobro zaveda in tudi dosledno izvaja načela doktrine razvrščanja. Vseeno pa nič in nihče ne more preprečiti, da ne bi vsakič, kadar nese vrečko s takimi ali drugačnimi odpadki v ta ali oni zabojnik, čez njen obraz hušknil droben, hudomušen nasmešek. Nikoli ne veš, kdo te pri tem opazuje, zato se – tako kot pri skriti kameri – spodobi nasmehniti.

Po eni strani ugotavljamo, da imamo javni interes za to, da se produkcija ustvarja in posreduje, hkrati pa nimamo mehanizmov, s katerimi bi presojali kakovost. Kako je mogoča takšna diskrepanca? Zanimivo je tudi, da država vedno največ sredstev in regulativo na področju kulture usmerja ravno v posredovanje, zbiranje in hranjene kulture, ne pa tudi v ustvarjanje ali presojanje. Kritika bi morala postati razumljena kot državni podporni mehanizem, kar pomeni, da bi področje nujno moralo postati izdatneje financirano, ob tem pa bi moralo ostati tudi neodvisno.

A bi denimo zažig zastave v okviru protesta proti socialni, begunski, tajkunski itd. politiki države pomenil isto kot recimo zažig zastave, ki bi ga izvedli_e denimo posamezniki_ce neke poljubne države, s katero bi se znašli v vojni? A ne bi enkrat govorili o kritiki politike, spet drugič pa bi se prav mogoče znašli sredi nekakšnega nacionalističnega dejanja?

Preden si kdo ustvari napačen vtis o slovenski kritiki, naj navedem nekaj posamičnih primerov dovolj zgovornih kritiških praks, ki jim včasih še vedno podleže tudi moje lastno pisanje. Zato namen tega teksta ni kazanje s prstom, temveč predvsem opozarjanje na to, da so včasih najbolj samoumevne in dobrohotne kritiške odločitve lahko – izključevalne.

Kako je mogoče, da v času, ko je že skorajda vsaka neokusna ali neprimerna opazka razglašena za seksistično, v času, ko se milenijci zgražajo nad seksističnimi prizori iz nanizanke Prijatelji (Friends) in ko se je pod njihovim drobnogledom zaradi svojega seksizma znašel celo James Bond, dekleta sporočajo, da jim je pri spolnih odnosih večinoma neprijetno?

Nekakšen mehanizem se zagotovo vzpostavi že zaradi tega, ker pišoči človek najverjetneje stremi k nepristranski presoji o svojih besedilih, bi rekla. Nekako nagonsko manj zaupa kritiki bližnjega kakor kritiki neznanca, če si seveda sploh želi povratne informacije, in verjamem, da si je vsakdo želi.

Vzporejanje človeka in narave ne vzdrži do konca, v naravi ni (teorij) zarote, a podobnosti so vseeno osupljive. Zaraščena, prekošata, pregosto vejnata oljka preslabo rodi, muči se, ne diha, vene v bojih sama s sabo. Tako kot človek, ki ne čisti svoje notranjosti, ki pusti, da se tam razraščajo strasti, ki jih ne smemo razumeti ozko, kot nekakšno erotično neustavljivo pohoto, temveč kot nekaj, kar na splošno diši po bolezni, patologiji.

Filozofske, sociološke, socioekonomske, psihološke in podobne poglobljene razprave o vlogi narodovega značaja, podnebja in številčnosti zaroda postrušnikov pri naklonjenosti ljudi plačevanju davkov so pravzaprav mlatenje prazne slame. Najlaže bi to orisali s tisto zgodbo o sestanku hišnega sveta, kjer se stanovalci zgornjega nadstropja v stolpnici na vse kriplje zoperstavljajo plačilu sanacije za škodo po poplavi, prebivalci pritličnih stanovanj pa nočejo niti slišati o tem, da bi namenili kakšnega kovača za obnovo strehe, ki pušča.