Od jutra čakam, da se jezero naseli vame. Presedam se s stola na stol, mrcvarim negotovost kot travno bilko med prsti. Počasi pospravim zadnji kos čokoladne torte s skuto. Arja mi na zemljevid vriše sprehajalne poti. Označi mi majhno pristanišče in vas, ki se nahaja nekaj kilomentrov stran od umetniške rezidence Jarvillina, kamor sem pripotovala včeraj. Pomislim na ptico, morda je odletela v Jyuvaskulo, mesto, ki je oddaljeno 15 km od rezidence.

Humor, smrt in avtoritarni (verski) voditelji se večkrat znajdejo kot medsebojno vzročno-posledično povezani elementi v časopisnih člankih, romanih ali televizijskih oddajah. Umor, ki ga je menda naročil Kim Jong Un, pregon Salmana Rushdieja in odrešilni humor Larryja Davida.

Zame, vrli davkoplačevalci, demokracija ne deluje in verjetno nikdar ni. Ni variante, padem skozi mrežo, vam pravim! Čim se začnem z besedami vljudno mediti, moja rit podere vse v vaši štacuni s porcelanom. Bolj ko slišim, kaj da je dobro za narod, prej se mi zazdi sumljivo.

Doma imamo tri vrste kokošk. Ene so črne z modrikastim perjem, nekakšne supernesnice, ki pa so zaradi neskončnih človeških posegov (selekcije) zelo šibke in so nam zvečine vse poginile. Druge, rjave, so močnejše, manj so zmanipulirane, bolj trdožive, lepe. No, tretja sorta naših kokoši pa je miniaturna, pritlikava pasma, ki se ji reče mandljev cvet. Gre za avtohtono katalonsko pasmo. Te so samosvoje in celo znajo leteti. Preti jim izumrtje.

Ignacy Karpowicz (1976), poljski pisatelj in prevajalec, v pogovoru s Tino Podržaj o literaturi kot termometru družbene strpnosti.

Če upoštevamo dejstvo, da bi tudi stari pisalni stroji ob minimalnih posegih bržkone še vedno zmogli od sebe dati kak tekst, je res vprašljivo, ali so osebni, hišni, namizni ali prenosni računalniki, kakor jim pač že rečemo, znak bogvekakšnega napredka človeštva.

Otroci se zabavajo po svoje, oni to znajo, tu in tam jih je treba miriti, sicer pa smo starši nevarno prepuščeni sami sebi. Nevarno, kajti ko se človek dolgočasi, je trenutek kot nalašč za zabavo v glavi.

En teden v porušenem mestu v državi brez himne je tudi povod za razmislek o identiteti Bosne in Hercegovine in za vprašanje o razumevanju medijske pismenosti.

Rojeni konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih smo bili res prikrajšani za marsikaj. Tega se ob rojstvu seveda nismo zavedali (sicer bi bržčas pohiteli), saj so nas opeharili zvečine za tisto, kar je šele prihajalo.

Najbrž je vsak samostojni prevajalec (ne glede na plačilo prispevkov iz državnega proračuna) že doživel bodisi trganje od ust pri subvencioniranih knjigah bodisi mizerne honorarje pri nesubvencioniranih, pri čemer velike in ugledne založbe niso nikakršna izjema. Zato: zlate prinašalke vseh dežel, združimo se! Čas je, da se transformiramo v zagatne pitbule, ki nam bodo – revam/parazitom/pijančkom/(vstavite žaljivko po želji) samozaposlenskim – naklonili nekakšen homogen sindikat.