Kako se spominjamo osnovne šole in ljudi, ki so nas sooblikovali? Se jim znamo zahvaliti iz oči v oči? V spomin na Gašperja Tiča.

Ekološka pridelava, samooskrba, homeopatska zdravila in alternativna medicina – kako globoko je človeško telo v resnici onesnaženo in kako zdrav je lahko človek, ki je prepričan, da vse to potrebuje?

Alma Karlin, Tove Jansson, Anna Freud – biografija je vedno ideološki žanr. Kaj bi bilo sploh potrebno, da bi človek z raziskovalno naravnanim umom pomislil na zelo realno opcijo ne le »duhovnega«, temveč tudi povsem fizičnega razmerja med ženskama, ki spita v isti postelji?

Puhanje je, če še ne veste, čudovit in kratkočasen konjiček.

Uničevanje spomina na politične nasprotnike in njihove materialne dediščine je sicer povezano z rimskim običajem, toda kakšne konotacije dobiva v našem času, ko je podvrženo tudi kulturni fetišizaciji in estetski apropriaciji?

Maturanti, ki razmišjajo o samomoru, in študenti, ki ne znajo postavljati vejic – kaj pomeni zrelost in kako jo izobraževalni sistem sploh spodbuja?

Nacionalistična glasba, politično prirejanje zgodovine, medijsko prilagajanje dejstev – svoboda govora nikoli ne more biti popolna svoboda brez omejitev, ki bi dopuščala tudi lažno oglaševanje. Proti netolerantnosti se je treba vedno znova boriti, četudi z že slišanimi argumenti in stališči, ki ne izrabljajo dvoma za doseganje partikularnih (ekonomskih, političnih) ciljev.

Kako trpežna je harmonija rockovske alternative, prvomajskega kresa in nedeljske maše, ko malo vas obiščejo drugi in drugačni, in kako dolgo je pripadnost razumljena kot funkcija posameznikovega prispevka za skupnost?

Kako z mladimi sploh govoriti o samomoru? Naslov maturitetnega eseja je namreč vse preveč tendenciozen, da bi omogočal relevantno refleksijo.

Ob mednarodnem dnevu svobode medijev velja razmisliti, zakaj se pustimo poneumljati z vsebinami po meri večinskega okusa in s kakšno gotovostjo lahko verjamemo, da objave posameznih člankov v nekem mediju ne narekujejo zgolj osebni interesi.