Ekotrošnja

Peščena cesta z redkimi betonskimi zaplatami vijuga po posmukanih gričkih, daleč gre, neutrudno se pne in sili v daljavo, molče se vije med nasadi kakijev in breskev in marelic in pomaranč in oliv, ki jih jesensko zehajoče ziblje veter. Nikjer ni žive duše, nikogar ni razen mene, včasih zaslišim oddaljen lajež ali ptičje čivkanje, pa v obcestnem grmu nekaj bežno zašumi, zelenje se strese, ko se kuščar ali zajec potuhne … Zdi se, da vse poganja in raste in cveti sámo, sámo in zapuščeno, da vznika in ponika povsem neopaženo, v celoti svobodno in neovirano. Da nihče ne posega v ritem narave. A ta misel ne obstane, le bežen preblisk je, motijo jo urejene vrste nasadov, ki se niso naredile same – zamislil si jih je in jih ustvaril človek, ki obvladuje to zemljo in goji sadeže in se z njimi hrani, ob tem pa ves čas za sabo pušča bolj ali manj opazne sledi … Eno takih sledi je mogoče zavohati kakšnih sto metrov naprej od samotne hiške starega gospoda, ki včasih pride tja s svojima dvema psoma, ki noro skačeta in lajata in se podita za mano, kot da bi prvič videla živega človeka … Kakšnih sto metrov dalje od te hiške z napisom Casa del médico vedno zavoham nenaravno aromo, ki se širi iz zavrženih črnih plastičnih embalaž umetnih gnojil na dnu kotanje ob robu pomarančnega nasada. Valencijske pomaranče so, kot ti ponosno povedo tukajšnji pridelovalci, zvečine namenjene za izvoz. Tako kot verjetno tudi kakiji, ki so jih na bližnjem nasadu zadnjič že ob zori pridno škropili s pesticidi: da bodo veliki, a nepopokani, vsi bolj ali manj enaki, a nikoli povsem dozoreli – samo taki so namreč prodajljivi. Drugi kakiji, kakiji različnih oblik, ubijalske rdečice in izvrstnega okusa, ki privablja tudi ptiče, današnjih trgov menda ne zanimajo.

Brezimno

Leta 1962 je Rachel Carson objavila knjigo Nema pomlad, ki govori o … nemi pomladi. O pomladi, ko kar naenkrat ni bilo več slišati ptičjega petja, gruljenja, vreščanja in skovikanja, žabjega kvakanja in drugega živalskega oglašanja. Živali so pomrle, pobili smo jih z divjo uporabo sintetičnih kemikalij. Takrat, po vojni, je šlo predvsem za DDT, insekticid, ki smo ga v obliki koktajla Micky Slim kar z letali polivali po poljih, odkritelju njegove učinkovitosti, Müllerju, pa smo prisodili celo Nobelovo nagrado. Danes tem kemikalijam pravimo hormonski motilci, njihova glavna značilnost pa je to, da ne delujejo po linearni logiki eksperimentalnega protokola, so namreč nekakšni kvazihormoni, kar pomeni, da delujejo kot oni, a to niso – in neodvrnljivo poškodujejo biotski potencial vrste že v maternici. Posledice so se najprej pokazale na živalih, a človek, ki je bitje vere, je pač še naprej verjel ortodoksni znanosti, ki jo nadzorujejo ter usmerjajo centri moči in ki se je prav pod tem nadzorom nekako prostovoljno ujela v metodološko past »poslednjega dokaza« (o škodljivosti te ali one snovi), ki ga seveda ni in ga ne more biti. Zato človek kljub temu, kar vidi v svoji bližini – vidi pa porast rakavih obolenj, motenj v delovanju imunskega, hormonskega in živčnega sistema, epidemijo neplodnosti in nespuščenih mod pri novorojenčkih, interspolne aligatorje ter številne druge razvojne anomalije vseh živalskih vrst – še vedno vztrajno verjame, da gravitacija nanj ne deluje. Kemična industrija naj bi proizvedla okrog sto tisoč vrst sintetičnih kemikalij, ki jih spuščamo v okolje, a za večino od njih sploh ne vemo, kako vplivajo na zdravje – na zdravje zarodka in ploda, na zdravje doječega se otroka (kontaminiranost materinega mleka je marsikje še vedno tabu tema), na zdravje vseh, ki stopamo po tej zemlji in uživamo njene plodove. Tiste, ki o tem pišejo – pri nas denimo A. Komat in G. Pretnar, pa verjetno še kdo drug – se hitro razglasi za nasprotnike napredka, znanosti in razuma, se pravi – za verske odpadnike.

Ob vsem tem me še vedno, vsakič znova, vrže, ko od koga slišim izjave v stilu: »Zakaj bi kupil nekaj ekološkega, če pa zadevo pol ceneje dobim v navadni štacuni?« Pri tej izjavi v resnici ne gre toliko za denar, kolikor za tisto drugo, kar nam govorec sporoča med vrsticami: da ni razlik, da gre za, če rečem po domače, isto sranje, drugo pakovanje, in da on to ve, ti pa pač ne, poplava zgoraj omenjenih bolezni pa je izmišljija ali pa se dogajajo drugim nesrečnikom in se nas ne tičejo, tako kot so razpredanja o hormonskih motilcih pač del še ene od mnogih nadležnih teorij zarote.

Verjetno sem tudi sama razmišljala tako, čeprav se sploh več ne spomnim, kako je bilo takrat, ko sem se počutila še povsem mlado in zdravo … Ko sem se začela počutiti resno slabo in mi je neka stara, povsem odpičena poljska alternativka, ki se je delala norca iz Actimela kot še enega probiotičnega natega stoletja ter industrijskega piva, ki, tako je trdila, zaudarja po konjski scavnici, rekla, da če želim priti k sebi, naj neham piti mleko, začnem jesti ekološko pridelano sadje in zelenjavo, kruh pa naj si, »kot vsak človek zdrave pameti«, začnem peči doma.

Ne rečem, da je bilo lahko, a ko je enkrat zalaufalo, ko je zadetost z običajno hrano in štacunami minila, je svet vsaj podvojil svoje razsežnosti: pred mano se je razprla bogata pahljača novih barv, vonjev in okusov. A človek je propadljivo, smrtno bitje in vse, česar se s svojimi prsti dotakne, po nekakšnem magičnem zakonu degradira. Ekotrošnja tu ni nikakršna izjema.

Alberto

Dokler smo živeli v mestu, smo bili odvisni od drugih. V Granadi smo imeli srečo: v našem življenju se je pojavil kmetič Alberto. Alberto je na robu mesta najemal hiško z ogromno njivo, kjer je prideloval ekološko zelenjavo. V hiški je bilo lepo, prijetno je dišalo po agrumih, suhe pomarančne lupine so na dolgih belih nitkah lenobno visele ob peči, predmetov in pohištva je bilo malo, knjig nekoliko več, med njimi večina o anarhiji. Alberto je bil anarhist, a ne tisti na barikadah, ki bi rušil državo in vse avtoritete, ampak tisti, ki ne priznava nasilja in ki se zaveda, da anarhija lahko deluje le v manjših skupinah, ki so lokalno povezane, zavezane vzajemni pomoči, netekmovalnosti in čim popolnejši samooskrbi. Tako je tudi živel: hišo je najemal za dvesto evrov, brez pogodbe, na roke, kot se reče, njivo mu je dobri lastnik prepustil zastonj – v svetu plemenite anarhije se zemlja ne trži, ljudje božji –, obdeloval jo je in potem tisto, kar je zraslo, prodajal ljudem po ceni, ki se je z lahkoto kosala s cenami v navadni štacuni. Ja, Alberto je nas in še mnoge druge oskrboval s hrano skoraj zastonj. Če si jih potreboval, ti je priskrbel še med srečnih čebel s Sierre Nevade, kot je imel navado reči, ter olivno olje in jajca prostoposkočnih kokoši, ki niso umirale pod človeškimi noži. 

Več let je trajala ta naša naveza, obiskali smo ga tudi doma, si vse ogledali od blizu, pokusili solato in jagode, ki so ravno takrat poganjale, otroci so se povaljali v kupu peska in se prenajedli zelenjavne paelle. Luštno je bilo, ja, a daleč je že od tega. Alberto, ki ni bil prijavljen na naslovu, kjer je živel, ni imel bančnega računa ne zdravstvenega zavarovanja, Alberto, ki ni hodil na volitve, zakaj že?, jaz volim vsak dan, s svojimi rokami na naši skupni zemlji, ta naš Alberto je na neki točki nehal prodajati hrano posameznikom, saj se s tem ni zmogel več preživljati. Resignirano mi je razlagal, kako je bila njegova izhodiščna ideja ta, da bi se šli »partnersko kmetovanje« (CSA), a da se to, kot se je prepričal, v Španiji ne da, da ljudje preprosto niso za, češ kaj je zdaj to, neka bizarna antiindividualistična ideja …  Še prodajanje »košaric« ni delovalo, problem je bil, baje, v tem, da se ljudem ni dalo hoditi ponje, saj da imajo bliže trgovine, kjer lahko kupijo vse, ja, celo tisto nelokalno, česar pri Albertu ne najdete. Zakaj ne bi vsega, manga, avokada, banan in čerimoj, jedli celo leto in ne samo nekatere mesece, ki jih povrh še ne določite vi, ampak kar sami sadeži? Globalizacijo so nam morda res vsilili, a zakaj je ne bi, če je že tu, pač izkoristili? Alberto je globoko zavzdihnil, premagal razočaranje … in začel prodajati vrtnine ekološkim trgovinam. To mu je šlo bolje, vsaj nekako iz meseca v mesec gre, mi je priznal nekoč, ko sva se po naključju srečala v baru, kamor je dovažal svoje dobrote. 

Ekostres

V trgovinici na Realeju, kamor smo se usmerili po Albertovi kapitulaciji, so imeli skoraj vse: zelenjavo, sadje, začimbe, moke, žita, makarone, stročnice in suho sadje na grame, imeli pa so tudi vse druge, manj prijetne značilnosti ekološke trgovine: počasnost, bluzenje. Tisto, saj veste, kok smo mi u izi, stari. Ne, saj ne, da me to moti ali da tega ne bi smelo biti: razumem poanto, sprejemam idejo. To ni normalna štacuna, Mercadona, Carrefour ali OpenCore, ne, mi se vsi poznamo, mi smo družina, in pri vsem tem ne gre za prodajo, za dobiček, kje pa, gre za globljo, za višjo idejo, ki kot taka v svojem najbolj notranjem bistvu nasprotuje kapitalističnemu sistemu. Ne mudi se nam, ne pustimo se, zavračamo vse vsiljene norme, vsa pravila velikocentričnega nakupovanja. V praksi je to videti tako, da pridete v ekoštacuno, vzamete pleteno košaro in jo, prazno, postavite k blagajni. V vrsto. Potem pa hodite po trgovini, kjer naredite toliko sprehodov, toliko krogov, kolikor produktov potrebujete. Ne, nikoli ne smete iz enega obhoda prinesti dveh produktov: to ne velja. Ko si, denimo, v vrečico natrosite curry, jo zavijete, prinesete h košari, ki prva čaka v vrsti pri blagajni, izmenjate par besed ali, še bolje, kar celih povesti s prodajalcem, se obrnete, se ljudem, ki so svoje že izbrali in morda s polnimi košarami čakajo v vrsti za vami, brezmadežno nasmehnete in odidete po nov produkt. Če ste pravi ekotrošnik, potem se vam čisto lahko zgodi, da pri kakšnem obhodu pozabite, po kateri produkt ste se namenili, in morate po trgovini za en in isti produkt zaokrožiti dvakrat. Med vsem tem pa tisti, ki morda čakamo v vrsti za vašo košaro, ki se počasi, ampak res počasi polni ob blagajni, vzdihujemo, mirimo jokajočega otroka v ruti, ki mu je verjetno vroče, ali pa skušamo disciplinirati drugega otroka v vozičku, ki zdolgočaseno cmizdi in bi rad ven, skratka, med tem vašim solipsističnim ekonakupovanjem mi streljamo z očmi, upamo, da bo kdo simbolično padel, da bomo koga ranili, da bo kak odziv, kakšna akcija, a zaman, če že, kdo pripomni kaj v stilu kako luškani otroci ali oh in ah ali koliko so pa kaj stari? 

Tri granadske ekotrgovinice smo dokaj redno obiskovali, povsod ista atmosfera, isto bluzenje, samotne, a nepremakljive košare v vrsti k blagajni, neskončni pogovori o vsem, a če si samo malo povlekel na ušesa, si ugotovil, da pravzaprav o ničemer. Takrat sem prvič slišala za besedo tahikardija: ko sem znancu razlagala, kako se počutim, ko vstopim v ekotrgovinico, mi je rekel, da je to to, da je moje ekostanje tahikardično.

Tako rekoč Serge

Preselili smo se, zdaj že na vas, v hišico z njivico, a kaj, ko šele konec oktobra, ko je bilo za sajenje večine zimskega že prepozno. Spet je bilo treba najti nekaj, nekoga, kjer bomo do pomladi kupovali čim manj kontaminirano zelenjavo; če ne ješ mesa, je pol problema rešenega – vsaj to. Zasilno smo se zatekli v najbližjo vaško sadjezelenjavo.

Šef, Serge, mi na blagajni ponudi vejico belega grozdja, ki ga drago prodaja, češ poglej, kako je okusen, nato pa na vprašanje, ali je kje v teh krajih mogoče kupiti kaj ekološkega, smehljaje odgovori: »Eh, zdaj smo skoraj vsi ekološki. Pred leti je bilo en kup zastrupitev s sadjem in zelenjavo …«

»Zastrupitev?!«

»Ja, zastrupitev, zaradi premočnega špricanja. Pa so zagnali hud halo in zdaj tega več ne smemo. Samo še tisto uporabljamo, kar je dovoljeno. Če to presežemo, so kazni, in to visoke,« pravi, vrže v zrak grozdno jagodo in jo spretno ujame v široko odprta usta, malo požveči in nadaljuje: »Zato si ne upamo. Se ne splača. Tako da smo zdaj vsi tako rekoč ekološki.«

Plačam, odidem, med grizljanjem tako rekoč ekološkega grozdja brez okusa ugotavljam, da bo treba najti drugo rešitev. Ja, treba bo v čisto pravo Valencijo. Zamudno. Nehote se mi v spomine vrine podoba našega anarhista Alberta. Alberto! Kaj zdaj počne naš Alberto? Še vedno isto? Od selitve ni veliko minilo, videli smo se še septembra, ko je s kolesom prišel po denar za zadnje … tri? … košarice. Lahko bi mu poslala whatsapp, kako si kaj? Lahko bi prilepila še kakšno sličico našega rojevajočega se vrta … A vem, da bi me on v odgovor poklical. Španci se radi pogovarjajo, tako gre hitreje, tako traja dlje (sliši se čudno, a tu ni protislovja). Jaz pa sem Slovenka, ali pa sem samo jaz – in že ob sami misli na pogovor po telefonu dobim napad panike. In zato raje ne pišem. Zato raje ostanem samo z mislimi o Albertu. A tudi to ni slabo: v mojih mislih je Alberto vse mogoče, če pa bi se slišala, bi polno tega vsemogočega odpadlo, omejilo bi se na dejansko stanje, kar je, priznajte, kar nekako preveč prozno vsakdanje. Alberto, pogrešamo te!

Herbolario Navarro

Valencija je večja od Granade, tudi ekoštacunic je več, te so neprimerljivo večje – in take so tudi njihove sprevrženosti. Denimo razumevanje pojmov in reči: »lokalno« je bilo v Granadi sinonim za špansko, tu pa »lokalno« pravzaprav pomeni globalno. V ekoštacunah dobite skoraj vse in skoraj kadarkoli, zagotovo pa od kjerkoli: jabolka in hruške denimo iz Italije ali Argentine, saj to sadje, tako običajno za Slovenijo, tu raste le na severu ali v kakšnih granadskih kotlinah okrog Sierre Nevade, kjer pozimi temperature vsaj ponoči nekaj časa vztrajajo pod lediščem. Granadski hladilnik s tremi različnimi jogurti, vodnimi kefirji in sojinimi zrezčiči se tu, v Valenciji, pomnoži vsaj s tri – in napolni z najrazličnejšimi sojino-seitanskimi tvorbami, zvečine uvoženimi iz Nemčije, ki po obliki posnemajo najdomačnejše mesnine: klobasice, polpetke, rebrca, paštetke, rezine pršuta in – tisto rozasto – menda celo ribe. Cena teh tvorb je tako visoka – si mislim – zato, ker vam, če ste dovolj prebrisani, nudijo dvojni užitek: prvič ob tem, da tako rekoč res jeste klobasico, se pravi meso, drugič pa ob tem, da klobasice oziroma mesa v resnici pravzaprav ne jeste, in je vaša vest čista, in ste zelo zavedni, a ni to lepo? Dvojni užitek pač stane. Soli, alge, čaje, začimbe, kosmiče, žita in stročnice si lahko sami natrosite v papirnate vrečke ali pa si kupite že zapakirane, a to je za tiste, ki premorejo več denarja ter ljubezni do plastike in ličnih etiket. Tudi ritem je drugačen kot v Granadi: hitreje gre, ob blagajni ni mesta za prazne košare, tudi debate s prodajalci so manj razvlečene in bolj brezosebne: v velemestu smo, dragi moji, nikogar ne zanimata blišč in beda vašega življenja. Vidim ga, našega anarhista Alberta, kako zmajuje z glavo, a vseeno, branim v mislih to ekoštacuno, ni tako hudo, če zamižiš na eno oko, je vse skupaj še kar prebavljivo. Tisto, kjer se mi je zadnjič res zaletelo, je bilo v povsem naključno odkritem herbolariu.

Herbolario je v osnovi nekakšna zeliščarnica, se pravi kraj, kjer naj bi se prodajala zelišča in zdravilne rastline, in jih je v Španiji polno. V Granadi so bile to majhne luknje, ki so se v koraku s časom kupcem hitro prilagajale: ponujale so vsega po malo – od zelišč, prehranskih dodatkov, ekoloških makaronov do čajev in sladic, seveda letnim časom primerno: jeseni in pozimi so vas vabili pod geslom »krepitve imunskega sistema«, spomladi in poleti pa z »izgubljanjem odvečne teže«. Te luknje so imele navadno le enega zaposlenega, pa še ta je delal gužvo; cene in vsebino stvari, ki jih je prodajal, je poznal na pamet, znal vam je celo kaj svetovati, če mu je česa zmanjkalo, je poklical kolega v sosednjo luknjo, ej, a mi prineseš to in to, pa ste hitro rešili zadevo. Dokaj prijetno in nevsiljivo. Česar pa nikakor ne bi mogli reči za valencijski Herbolario Navarro. 

Hodila sem po pločniku, a očitno preblizu stavbe in senzorja: steklena vhodna vrata so se odprla kar sama, srce mi je od strahu poskočilo, kaj je to? Uaaaau! Pred mano se je razprlo neskončno prostorje dolgih polic, pisanih barv in nezemske bleščave: sijalo je vse, ekološka zelenjava in sadje, deviška olja in vina in drugi skrivnostni napitki in sirupi in napoji in kapljice, pločevinke in kozarci in skodele in polne vrečice, pa plastični lončki najrazličnejših barv in oblik in napisov, eliksirji mladosti, starosti in vsega tistega vmes, dodatki za suhe in debele, vitke in mišičaste, moške in ženske in otroke, dedke in babice, strice in tete, za vse, vse, ki se vsaj malo, nekje globoko v sebi, vsaj za trenutek, tu in tam, kdaj pa kdaj zavedate, da niste popolni, da vam nekaj manjka, da nekaj potrebujete, a da bi težko rekli z gotovostjo, kaj to je – če ste med njimi, potem je prostorje Herbolario Navarro pravi (k)raj za vas.

Zelenjava in sadje sta omejena le na dva hladilnika in dve mizici. To so ostanki živega in propadljivega, mi pa tu stavimo na absolut. Takoj za zelenjavo, na levi, najdete police za športnike: aminokisline, karnitine, kreatine, kolagene, proteine, vitamine in minerale, vse v različnih pakungah, od majhnih prek velikih do velikanskih, v kapsuli, tableti, sirupu ali prahu. Na desni se razteza dolg pult in skupina prodajalcev, ki svetuje zmedenim kupcem. Grem mimo mlade punce, ki razlaga starejši gospe, da ne, da če jemljete tako močne antibiotike, gospa (gospa ji pod nos moli papir, očitno izvid ali recept), rabite tudi močnejše probiotike, počakajte, vam bom pokazala … Odtavam mimo, malo naprej so ekstrakti iz rastlin, za katere v življenju še slišali niste, kako le, saj so jih izruvali in posušili in zmleli in zapakirali na drugem koncu sveta, v še nedotaknjeni zeleni in dehteči divjini, kamor – tako vam zagotavljajo – še ni stopila človeška noga. Potem najdete alge, na tisoče različnih alg, pa antioksidante in cvetlične izvlečke, esencialne maščobe, superživila, med njimi sem se najbolj nasmejala posušeni in zmleti rdeči pesi, kakšna eksotika, pa dopolnila in nadomestke, za bolj ozaveščene in zahtevne pa so na voljo tudi mešanice vsega tega. Pa kapsule, več kapsul, še več kapsul. Spomnim se anarhističnega simbola in napisa ne neki lekarni: No hay agua para tanta pastilla, Ni dovolj vode, da bi poplaknili toliko tablet. Sledi velikanski oddelek za celiakiste, kjer najdete vse živo brez glutena, med drugim tudi riževe vaflje – se spomnite tiste starodavne fore, ko so nam prodajali rastlinsko olje z napisom »brez holesterola«? No, očitno trik še vedo deluje. Pa nato hladilnikov četa: veganske pice, burgerji, klobase in podobno, že videno in popisano, margarine, masla in sirčki, vse brez laktoze, čaji, čajčki in kavice, potem pa, gospoda, najveličastnejše: kozmetika! Beseda kozmetika naj bi izvirala iz besede kozmos, se pravi urejenost, kozmetika naj bi nas spravljala v red, a tu, v Herbolariu Navarro, je različnih kremic – za lasišče, obraz, veke, vrat, dekolte, roke, noge, mednožje in za telo kot tako –, losjonov, šamponov, mil, gelov, olj, mlekcev, parfumov, past, lakov, ličil, senčil, pudrov in drugih čarobnih prahcev toliko, da se vam zvrti v glavi, podrejo se vam vsi sistemi, porušijo kriteriji, če se na hitro ozrete še na cene, pa sledi eksplozija in padec v popoln eksistencialno-mentalni kaos. 

Obrnete se, zbežite v prvi del ekoprostorja, da sploh lahko zadihate. Tam pa še vedno mlada prodajalka in starejša antibiotična gospa, ki ima v rokah že dve škatlici probiotikov, a še vedno zavzeto posluša mladenko – ta ji kaže neke lončke in razlaga o čudovitih učinkih njihove skrivnostne vsebine. Pustim ju, razgledam se: poleg že omenjenih sektorjev v tem neskončnem bleščečem prostranstvu najdete tudi manjše sektorčke, namenjene ciljnim strankam: moškim, ženskam, otrokom, starostnikom. Ženska miza se šibi pod produkti, namenjenimi »ohranjanju ženskosti« (izvlečki čajev in rastlin za hujšanje, izgubo celulita, bujnejše lase in trše nohte), moški naj »utrjujejo svoje sklepe« (tam najdete cink, izvlečke in proteine za povečevanje mišične mase ter marsikaj blagodejnega za prostato), starostniki morajo »ohranjati vitalnost« (tam je zame vse novo, nerazumljivo in zatorej nezapomnljivo), našim otrokom, ki naj ne bi marali sadja in zelenjave, pa so na voljo vitamini, multivitamini, probiotiki in krepilci odpornosti v obliki gumijastih medvedkov, povaljanih v sladkorju. Čudovito. Odtavam nazaj v notranjost prostorja, tam še vedno mlada prodajalka in stara gospa, ki zdaj v rokah nima več dveh škatlic probiotikov, ampak pleteno košaro, ki jo počasi, a zanesljivo polni s produkti iz mladenkinih junaških epov o zdravju in večnem življenju. Odpravim se k policam z vini: ni slabo, marsikaj lokalnega v razponu od treh pa nekje do štiridesetih evrov za steklenico. Že hočem seči po prvi, da preberem, od kod je in za katero sorto vina gre, ko mi zadiha za vrat ena od neštetih mladenk herbolaria: »Vam lahko svetujem? Kakšno vino imate radi?« 

A poznate tisti občutek, ko se vam pod pretvezo uslužnosti vsili kar nekdo in vam pokvari vaše otroško navdušenje, neobvezno spremeni v obvezno, pristno radovednost zatre z dolgočasnim predavanjem, nedolžni flirt pa sprevrne v mrzlično iskanje ženina? A ni to najneznosnejša tiranija sodobnega življenja? Očitno je namreč, da je obema, meni in herbolario punci v tej situaciji neskončno mučno, ona ve, da če bom jaz kaj potrebovala, bom že vprašala, jaz vem, da bi me ona v bistvu rada pustila pri miru, a kaj nama to pomaga, ko pa sva obe tu, v tem neskončnem bleščečem prostorju plastike in ekokapsul Herbolaria Navarro? 

Ne, hvala, ni treba, siknem, postavim steklenico nazaj na polico in mimo blagajn odtavam ven.

Razsežnosti bolezni

Stojim na pločniku, še vedno pred trgovino, a nekoliko stran, da ne dražim senzorja, ki mi je pred pol ure odprl vrata, in skušam urediti misli, jih zbrati v točko, sestaviti sliko tistega, kar se mi je zgodilo. Mojo tesnobo za hip zmoti antibiotična gospa, ki stopi iz herbolaria: v rokah ima papirnato vrečko, pogleda me in spozna, spomni se, da sva se videli, adiós, mi zadržano reče, adiós, ponovim in se ozrem proti vrečki – polna je, škatlice so notri in plastični kozarčki s kapsulami, dobro, dobro je opravila svoje delo tista mladenka z junaškimi epi. Tudi v herbolariu se vse vrti po večnem zakonu: zgodbe delujejo. 

Znan grški homeopat G. Vithoulkas, alternativni nobelovec (Right Livelihood Award sicer ni povezana z Nobelovo nagrado, a jo nekateri razumejo pravo tako – kot njeno kritično dopolnitev, kar je v našem primeru še kako pomenljivo), pravi, da moramo pri ocenjevanju zdravja in bolezni ločiti notranje in zunanje ravni, torej fizično, psihično in duhovno raven, pri čemer je slednja seveda najgloblja in najteže ozdravljiva, v knjigi Ravni zdravja pa pogojno razloči dvanajst splošnih ravni zdravja, ki jih popredalčka v štiri skupine po tri ravni. Prva, zgornja, je najboljša, tja sodijo tisti, ki so se rodili povsem zdravi, v otroštvu preboleli vse otroške bolezni (in tako dobili naravno odpornost), ki nimajo nobene kronične bolezni, za čim akutnim, največkrat respiratorno-virusnim ali kožnim (fizična raven), pa zbolijo le enkrat na leto ali dve. Če trpite za kronično boleznijo, še posebej psihično ali duhovno, avtomatsko padete v spodnjo polovico lestvice. A to so samo sheme, nekakšno intelektualno igračkanje, pomembnejše so seveda Vithoulkasove splošne ugotovitve na podlagi šestdesetletne homeopatske prakse, med njimi predvsem ta, da se ljudje zahodne civilizacije že rojevamo bolni in se le redko lahko uvrstimo v zgornjo polovico, sploh v čisto prvo kategorijo. Taki so morda kakšni divjaki iz globokega podeželja, ki niso doživeli hudega onesnaženja telesa in uma, a v času globalnih vasi tudi take že iščemo z lupo. Kot primer globinske in vseprisotne patologije ta grški alternativec omenja človeka, ki v naši družbi velja za sila uspešnega, denimo šefa banke ali nadzornika podjetja, in ki, ko to podjetje (v razsulu) zapusti, s sabo odnese odpravnino v višini – če si sposodim slovenski primer – milijončka evrov. Tudi če ta človek nima očitnih fizičnih težav, pravi Vithoulkas, zanj nikakor ne moremo reči, da je zdrav, prav nasprotno: na psihični in duhovni ravni je ta človek kronično, neozdravljivo bolan.

A ne pustimo se zavesti ekstremnim primerom. Po bolezni ne zaudarja samo iz skritih kotanj ob nasadih konvencionalnega poljedelstva, gnoj se počasi, a vztrajno cedi tudi iz por ekotrošnje. Je to posledica globokega onesnaženja telesa in duha, se pravi tistega, proti čemur se ekotrošnja pravzaprav bori? Ali pa gre za nekaj bolj temeljnega: za že omenjeni magični zakon, po katerem človek kot smrtno bitje vse, česar se le dotakne, bolj ali manj izpridi? Morda za usodni preplet obojega? Alberto, anarhist, človek zemlje in širokega srca, kaj pravi tvoja intuicija?