Povej mi, kako ravnaš s smetmi, in povem ti, kdo si

Včasih me obsede kakšna malopridna zamisel. Potem jo nekaj časa pestujem in kradoma pogledujem, ali me kdo vidi, dokler je, prav potuhnjeno hihitajoč se, ne uresničim. Upam, da se bo tako zgodilo tudi s to: že zelo dolgo časa si želim napisati zgodbo, v kateri bi pokazala, kako pomembno je pravilno razvrščati odpadke. Glavni junak, morilec ali morilka, bi po opravljenem, skrbno načrtovanem zločinu zagrešil eno samo usodno napako. Truplo bi namesto v zabojnik za organske odpadke odvrgel v tistega za papir, z modrim pokrovom. Mogoče bi storilec imel barvno slepoto in ne bi razločil barve pokrovov, mogoče bi deloval pod plaščem noči in ponoči so, kot vemo, itak vse krave črne, mogoče bi bil tujec in ne bi bil posvečen v pravila sortiranja odpadkov, kaj pa vem, o tem moram še razmisliti. Ampak razplet že imam v glavi: prav ta usodna napaka bi ga stala – ne, ne prostosti, temveč kar nekaj novcev. Ko bi zaposleni ljubljanske Snage naslednje jutro ob zori praznili zabojnike, bi med kartoni valovite lepenke in vsemi mogočimi papirji naleteli na odpadek, ki ne sodi med papir. Zato bi sprožili preiskavo, storilcu pa izrekli globo – zaradi nepravilnega razvrščanja odpadkov. 

Odpadki so resna stvar, tega se piska teh vrstic čisto dobro zaveda in tudi dosledno izvaja načela doktrine razvrščanja. Vseeno pa nič in nihče ne more preprečiti, da ne bi vsakič, kadar nese vrečko s takimi ali drugačnimi odpadki v ta ali oni zabojnik, čez njen obraz hušknil droben, hudomušen nasmešek. Nikoli ne veš, kdo te pri tem opazuje, zato se – tako kot pri skriti kameri – spodobi nasmehniti.

Ni mi znano – ampak morda nikoli nisem bila dovolj pozorna, priznam – da bi poleg naše civilizacije obstajala kakšna, ki bi toliko pozornosti posvečala smetem. Iz zgodovine sem napaberkovala bolj obrobne omembe, recimo to, da se ti je v srednjeveških mestih kaj lahko zgodilo, da si med hojo po ulici dobil na glavo vsebino nočne posode. Da bi te zadel tudi prazen tetrapak mleka ali jogurta, tedaj seveda ni bilo mogoče. Pa vendar je bila skrb za čistočo, kot piše britanska socialna antropologinja Mary Douglas (1921–2007), katere delo Čisto in nevarno je pred leti izšlo tudi v slovenskem prevodu, osrednja tema v jedru vsake kulture. Ta knjiga ima zanimivo zgodbo, ki jo avtorica popisuje v predgovoru k novejši izdaji: prvič je izšla sredi šestdesetih, dve leti pred mitičnim letom 1968, ko so bile že vnaprej diskvalificirane vsakršne razprave o čistoči, nadzoru in vsem, kar je ukalupljalo in nadevalo uzdo novo pridobljenemu in veselo razcvetajočemu se občutku svobode na vseh področjih, od ljubezni in spolnosti do oblačenja in obnašanja nasploh. 

Toda potem so prišla sedemdeseta, nadaljuje Mary Douglas, ko je zanos otrok cvetja nekoliko popustil in se je svetovna pozornost že obrnila k nečemu bolj zaskrbljujočemu: tehnološkemu napredku, ki je pričel jemati svoj davek v obliki onesnaženosti in zastrupljanja okolja. Začele so se dogajati tudi prve ekološke katastrofe, leta 1979 recimo nesreča v jedrski elekrarni na Otoku treh milj pri Chicagu. Naenkrat čistoča ni bila več tako staromodna tema in polagoma se je izpostavilo, kako točne so bile trditve Douglasove, ki je med drugim zapisala, da »skupnost ne preživi, če njeni člani niso zavezani; njihova skrb se izraža v posrednih svarilih proti slabljenju njenih vrednot.« Kajti: »Umazanija je prekršek proti redu. Njeno odstranjevanje ni negativno dejanje, pač pa pozitivno prizadevanje, da bi organizirali lastno okolje.«

In čeprav se britanska antropologinja v svojem delu Čisto in nevarno večidel posveča dojemanju (ne)čistoče v različnih primitivnih kulturah in v raznih religijah, se med drugim dotakne preproste resnice, da tudi v naši zahodnoevropski kulturi vsi človeški izločki začno veljati za gnusne in torej nečiste šele, ko prestopijo meje človeškega telesa. Nekoliko podobno je tudi z odpadki – odvečni postanejo šele, ko se spremenijo v prazno embalažo, ko se torej iz njih izloči vsebina. In tako, kot so bili odpadki včasih nekaj, česar se je veljalo po hitrem postopku znebiti, skriti pred človeškim očesom in nanj kar najbolj urno pozabiti, je bil tudi sam akt odmetavanja smeti nekaj odvratnega, nekaj, kar je sodilo v isto kategorijo kot sprehod na tisti kraj, kamor gre še cesar peš. Nekaj, o čemer se ne govori na glas (čeprav vsi to počno), in hkrati nekaj, pri čemer se ljudi ne opazuje. Nekaj, kar se počne na skrivaj.

Danes pa odmetavanje smeti ni le nekaj, s čimer se je mogoče bahati in tako izpričevati svojo okoljsko ozaveščenost, temveč tudi ni nič nenavadnega, če te pri dvigovanju pokrova zabojnika kje v kakšnem blokovskem naselju zmoti razjarjen klic z okna, od koder dogajanje nadzoruje zaveden občan (ali občanka). Ponekod so se posodobili in zabojniki so pod nadzorom videokamere. Ali pa so kar zaklenjeni. V središču prestolnice se odpirajo na kartico, po predmestjih pa so jim ponekod nadeli lične žabice, katerih ključe imajo samo posvečeni. Sporočilo je jasno: tujih nočemo, svojih ne damo. 

Razvrščanje smeti je postalo družbena tema. Povej mi, kako ravnaš s smetmi, in povem ti, kdo si. Mislim, da je danes skorajda tabu izreči prostodušno priznanje, da je dopustniško bivanje v tretjem svetu včasih tako blagodejno tudi zato, ker se s smetmi tam ravna še po starem – vse se meče v isti koš. Pravila za razvrščanje smeti so postala zapleten sistem, skorajda enakovreden slovnici in pravopisu. Kršenje pa je enako obsojanja vredno, kot če pozabiš na vejico ali rodilnik v zanikanem stavku. Le kako ste lahko vrgli posmrkan robec med papir, ko pa je vendar jasno, da sodi med organske odpadke?! Kot da Slovenci z nekim sadomazohističnim užitkom sprejmemo vse predpise, ki nam otežujejo življenje, potem pa sladostrastno zasledujemo, kdaj se bo sosed prvič uštel, da ga bomo lahko popravili. Po slovničnih fašistih smo dobili še smetarske fašiste. 

Vzporedno s tem vznemirljivim obratom smo dobili nove junake. Še pred dvajsetimi leti, ko je bil »smetar« zmerljivka, na lestvici žalitve povsem enakovredna s »čefurjem« (sarkastična in povsem politično nekorektna pripomba bi se glasila, da sta bila zvečine oba združena kar v isti osebi …), si niti v najbolj drznih sanjah ne bi mogli zamišljati, da bodo svoj prostor v medijih našli zapisi o tem, kaj se dogaja v regijskih centrih za razvrščanje smeti. Kdo je tam zaposlen, kako občuti svojo poklicanost in kaj ga pri opravljanju dela vodi. Zelo zaželen novinarski sogovornik je postal tudi direktor enega od javnih podjetij za zbiranje in predelavo odpadkov, ki v intervjujih odgovarja na vprašanja daleč onkraj svojih zadolžitev in med drugim razlaga, katero glasbo posluša in kaj bere (Žižka). 

Vsega zgoraj popisanega nikakor ne gre jemati kot vrednostno sodbo. So le ugotovitve začudene opazovalke, ki s poglabljanjem v tematiko poskuša najti gradnike za svojo zgodbo. A je čedalje bolj resignirana in obupana, ker so ji medtem namignili, da zaplet, kakršnega si je zamislila, pravzaprav ne bi vzdržal: trupla, človeška ali živalska, je prepovedano odmetavati v zabojnike z organskimi smetmi, saj je tam vendar jasno napisano, kaj vanje sodi. Mogoče pa je, da zgodba ne bi bila verodostojna tudi zaradi čisto preproste resnice, da človeška telesa z vsemi zobnimi zalivkami, pirsingi, silikonskimi vsadki, žilnimi opornicami in umetnimi kolki vsebujejo čisto preveč nerazgradljivih, anorganskih dodatkov. Znanstvenofantastični triler Soylent Green, ki prikazuje distopično podobo sveta v letu 2022, ko naj bi neka multinacionalka človeška trupla predelovala v hrano, je torej danes zastarel. Posnet pa je bil leta 1973, in sicer je scenarij nastal po knjižni predlogi – romanu, izdanem leta 1966. Zakaj bi se torej človek spravljal k pisanju zgodbe, ki bi bila zastarela že pred nastankom? Ne, nobenega smisla ni v tem, papir, na katerega bi zgodbo natisnila, bi slej ko prej končal v smeteh. V edino uteho bi bilo to, da bi liste zbasala v zabojnik za papir in tako ne bi prekršila ene od zapovedi naše nove religije.