Samopomilovanje in mojstrovina

Bila sem povabljena na kratkoprozni literarni festival Prebranec, na žalost zadnji, v Modri kot tovarne Rog. Ampak povabilo me je zalotilo v slabi koži. Imenitnim sobralcem navkljub sem prvič v življenju ves čas tuhtala, kako diagnosticirati svoje pomanjkanje volje in navdušenja nad tem, da smo se sploh zbrali, da smo sploh brali, da se sploh bere.

Mar ne bi morala biti bolj vzhičena? Ali pa je morda literarna scena, kakor najbrž vsaka druga scena, zgolj interna kulisa za to, da si prikrivamo praznino, ki bi sicer zavladala na literarnih večerih na mestu, kjer naj bi sedela publika in navdušeno spremljala naš nastop? Slednjega si ne smem dovoliti verjeti, ker kaj mi potem sploh preostane. 

Na tem večeru Prebranca sem se počutila nekako domačno, kot da smo vsi tam, ki smo prišli poslušat drug drugega, v istem zosu. Nekateri so prišli kljub grdim vremenskim razmeram, drugi celo kljub zdravstvenim težavam, nekako na tiho pa smo se, vsaj upam, strinjali, da nam ni vseeno. Kaj je torej tisto, za kar se mi zdi, da me je ločevalo od topline peči v preddverju Modrega kota, kaj?

Zazdelo se mi je, da poznam diagnozo (vsaj eno od njih). Po lanskem  – recimo temu – dokaj plodovitem pisateljskem letu sem se letos, leto po izidu svoje druge knjige, znašla v tako opevanem stanju ›pisateljske blokade‹. Vsaj mislim, da sem se. Kaj reči, ko se ti vse zdi blesavo in odveč zapisati, in zakaj sploh pisati, ko pa še brati nimaš časa izven okvirov vsakdanjih novic in občasnih tekstov prijateljev in znancev? Ugotavljam, da stvari bežijo mimo mene in, kar je še huje, briga me zanje, dol mi visi (kaj že?), odveč mi je spremljati vedno ene in iste spletne portale, ene in iste razprave, ki vse do zadnje ne puščajo takojšnjih posledic. Odveč mi je brati svoja besedila, gobezdava, kot so, ker sem jih napisala pred pol leta in sem že pozabila, zakaj se mi je zdelo, da morajo nastati. 

Moraš bit res car, da se ti pisanje ne priskuti, premišljujem, ko okoli mene izhajajo knjige in kolumne. Saj se še kar spravim na literarne dogodke, vsaj nekaj, vsaj da slišim, kako mimo mene šelesti tuja volja do pisanja, in včasih sem res navdušena, ampak … in tukaj mislim, da se lahko vsi pišoči znajdemo zdaj zdaj … zakaj, čemu, kaj je tista nuja, ki ti veleva vsakič znova sesti za računalnik in misliti, da imaš povedati kaj omembe vrednega?

Dostikrat se mi je torej omembe vredno zdelo vsaj pisanje drugih. Če pred sabo ne vidiš ničesar, si prisiljen zaupati, da kaj vidi kdo drug. V deželi slepcev je enooki lahko kralj. Slej ko prej pa te v raziskovanju sveta doleti misel, da naj se še tako naprezaš, nikdar ne boš odkril vsega in nikoli ne boš prebral nikogaršnjega besedila, ki bi ti odstrlo vse. Niti ga ne bo nihče drug. Obstaja pa neki gon, neki imperativ, ki te kljub temu žene k pisanju, če ne drugega zato, da bi ob artikulaciji na ekranu končno izvedel, kaj v resnici misliš. In k temu stremim(o).

Konec novembra sem se v družbi Dijane Matković znašla na (bolj slabo obiskani, a zame vendarle razodevajoči) debati iz cikla Antologija svetlobe, ki je nadaljevanje Antologije tesnobe. Daje mi misliti, kaj je tisto, kar piscu preprečuje poskus ubeseditve neubesedljivega. Zakaj se raje ne trudimo segati po presvitlih zvezdah, temveč prej rijemo po zapacanih kuloarjih s krampom in lopato, kot da nas bo to pripeljalo globlje. In kaj bomo potem tam, na dnu? Morda čuvamo svetlobo pred kičem, da se ne bi zapacala. Kot da bi svetloba potrebovala bedne nas, da jo čuvamo. Pa kaj še. Ravno nas, da rabi svetloba? Samo laskamo si.

Vsekakor je zanimivo, da se nam zdi opisovati svetlobo tako težavno. Kot da se vsi skupaj bojimo tega, da bi pisali zaman, da nas pisanje ne bi nikamor pripeljalo – čeprav je to že skrito v sami definiciji pisanja, črk-čačk na papirju, ki kaj pomenijo edinole govorcu malega jezika, pa še zanj ni nujno, da jim pripiše pomen. 

Veseli december zame ni posebno veselo obdobje. Opazujem lučke in svečke, pijane grozde mladcev, ki se kotalijo iz okrašenega centra Ljubljane, ob tem pa me prime, da bi vse skupaj prespala in spustila procesije mimo sebe, kakor da me ni. Glavo v pesek pa bejžte stran. Ampak, ali ni logično, da ko dan grozeče izginja, to pospremimo z velikim pompom, da rogovilimo, ko se nam svetloba izmika, in da v času zimskega kresa pribito krulimo, naj se svetloba vrne, naj vendarle naredi preval čez temo in se obnovljena prerodi v nov naravni cikel?

Moja, če to sploh je, pisateljska blokada mi daje nič drugega kot prostor, da razvijem jezo na praznino, ki vlada v ljubljanski kotlini, ko se prebujam v meglo in smog. Kaj bo tisto, kar me lahko požene v novi cikel, če ne jeza, sem si mislila in šla prebirat o daljni Ameriki, kjer zadnje mesece poteka vstaja zlorabljenih in osramočenih žensk proti sistemu seksističnega zatiranja. 

Afera Weinstein je mnoge ženske v hollwodski brozgi pognala v naslednji življenjski cikel že samo s tem, da so si drznile ubesediti seksistične svinjarije, ki imajo gotovo več skupnega z nasilnim uveljavljanjem moči kakor s seksom. Besede naposled le nosijo moč. Prepričana sem, da izpovedi spolno nadlegovanih žrtev zvezdnikov in mogotcev lahko pomenijo precedens, obenem pa tudi spreminjajo standarde obnašanja in ravnanja z ženskami za nazaj, kakor je v oddaji Profil odlično pojasnila filozofinja Alenka Zupančič.

In prepričana sem tudi, da se je marsikatera od žensk, ki so obelodanile seksistične svinjarije, najsi bo hollywoodske ali vsakdanje pocestne, pred ubeseditvijo teh zlorab vprašala, ali ne bi bilo bolj prikladno še naprej molčati. Ali ni vseeno, če zlorabe zamolčijo, saj je vendar že tako ali tako jasno, kako svet teče in kako je (mačistično) grajen? Kakopak tukaj ne bi bilo na mestu molčati, saj se brez poskusov ubeseditve ne more zgoditi nič. V tem, da se človek potrudi govoriti in pisati, obstaja vsaj možnost premika. Četudi Ameriki »vlada« seksist in četudi je revija Time ob boku zmagovite kampanje #MeToo za osebnost leta nominirala tudi Trumpa, nikakor ne more biti zaman odpreti ust tedaj, ko bi lahko ostala zaprta. 

Na neki bizaren način sem ob premišljevanju o ameriških pogumnih žrtvah spolnega nadlegovanja uspela potolažiti svoje samopomilujoče jadikovanje nad puhlostjo besed. V luči tega, teh prekinitev dolgoletnega molka številnih žensk, sem počasi dognala, kako mizerno, če ne celo egotripaško je moje malodušje. Ni mu botrovala ponošenost, znucanost besed samih. Brez skrbi, z besedami je vse v redu. Problem je samo v tem, da se je, morda zaradi pretiranih ambicij, upehala njihova uporabnica. Zmanjšati ambicije, povečati storilnost. Če se vsak dan zganem, mic po mic, in preneham razmišljati o tem, da – oprostite za vehementno analogijo – emancipirani feministični Ameriki vlada Trump, temveč se osredotočim na premike, ki se tam godijo na mikroravneh, mi utegne uspeti, da bom tudi v svojem pisanju našla smisel. 

Morda res nikoli ne bom zmožna napisati mojstrovine, ampak kako trapasto bi bilo šele, če ne bi napisala ničesar in tako nikdar niti poskusila. Je že res, da se pisanje prav lahko nikdar ne konča s premikom, z mojstrovino, še bolj pa drži, da se pisateljska mojstrovina prav zagotovo ne more zgoditi brez pisanja. Brcati je treba, naj stane, kar hoče. Navsezadnje velja, da se, ko svetloba usiha, nima smisla skrivati pod odejami, temveč je čas za kresovanje, za zblaznelo norenje v naslednji cikel.