Ime Tatjane Tolstoj se je med slovensko literarno srenjo začelo pogosteje pojavljati šele nedavno. Kar je presenetljivo, tudi če povsem zanemarimo njeno slavno literarno poreklo, saj je na mednarodni kulturno-literarni sceni prisotna že kar nekaj desetletij.

V lanskem letu so pri založbi Beletrina izšle Zbrane pesmi I in Zbrane pesmi II Jureta Detele. Kot podaljšek izida tega vsekakor monumentalnega dela je založba Beletrina 2. aprila v Cankarjevem domu organizirala Simpozij o Juretu Deteli, s katerim se je namenila »ob tej prelomnici primerno osvetli[ti] njegovo življenje in delo«.

Perzijski matematik, astronom, filozof, pisatelj, pesnik in mistik Omar Hajam, čigar obstoj zgodovina uokvirja z letnicama 1048 in 1131, velja v Evropi poleg Hafisa za najbolj cenjenega perzijskega lirika.

Pesmi čilskega pesnika Raúla Zurite so lani v prevodu Janine Kos prvič izšle v slovenščini, izdaja pa je kar ambiciozna: izbrana dela iz osmih zbirk med obdobjem dobrih štiridesetih let s kratkim tekstom o avtorjevem življenju in delu na koncu knjige.

Ozka pot globoko do severa, kljub slavni Bookerjevi nagradi, vsebuje precej tega, kar je kazilo že Flanaganove pretekle izdelke. Kljub uspešnemu podajanju posameznih pripovedi čez labirint različnih časovnih obdobji in zavidljivi meri čustvenih občutij ter medvojne maloumnosti, se v besedilu, še posebej očitno pa v zadnjem delu, odraža prenasičenost.

Kočljivost tematike se staplja s sproščenim jezikom ali − kot se glasi v romanu velikokrat uporabljena besedna zveza – roka roki. Torej: to drži kot pribito.

Med alkoholom in nostalgijo manjka nezanemarljiva omemba drog, ampak roman bi v tem primeru že zadobil preveč bitniško rock&roll komponento, ki se pač ne sklada z romantično bécaudovsko predstavo o Rusiji in njenih Natalijah.

Obstajajo zajetni romani, obstajajo ambiciozni romani, obstajajo romani z ambicioznimi naslovi in obstaja Čistost.

Kljub obilici takih in drugačnih nepomembnih dogodkov ima pri Atxagi bralec ves čas občutek, da se v romanu pravzaprav nič zares ne zgodi; dogodki, o katerih piše, sami po sebi niso pomembni in ne vodijo nikamor. Na Divjem zahodu torej nič novega.

Težko si je zamisliti način, s katerim bi v romanu lahko v enovito celoto povezali tako raznolike tematike, kot to stori Winfried Georg Sebald v Saturnovih prstanih.