Novi roman Polone Glavan se že na prvi pogled loči od njenih dveh prejšnjih proznih del, romanesknega prvenca Noč v Evropi (2001) in kratkoprozne zbirke Gverilci (2004), saj s svojim obsegom (460 strani) nakazuje nekoliko drugačen koncept od tistega, ki smo ga bili vajeni iz pisateljičinih omenjenih, tudi nagrajenih del. Polona Glavan se je namreč slovenski literarni javnosti najprej predstavila skozi kratke zgodbe in tudi njen prvi roman, kjer sledimo zgodbam različnih likov, ki jimPreberi

Vitomil Zupan, gotovo ena izmed osrednjih osebnosti slovenskega in jugoslovanskega modernizma, je ustvarjalec cele vrste romanov, od katerih je oblast določene prepovedala še pred njihovim izidom, Zupana pa dala v zapor, da jih je potem sam založil tudi od dvajset do štirideset let pozneje. Prav njegovo Komedijo človeškega tkiva, ki jo je ob stoletnici pisateljeva rojstva januarja lani znova izdala Beletrina v trilogiji, sestavljeni še iz Menueta za kitaro in Levitana, urednik Mitja Čander poudarja kot njen najpomembnejši del.Preberi

Šalamun v obliki svojega opusa kroži nad nami in sili v soočanje. Rad bi začrtal smer, ki jo je omogočil, prostor, ki ga je odprl. Šalamuna ne morem videt ločeno od njegovih knjig, vidim ga kot človeka in silo, ki vpliva. Ki nujno hoče vplivat in premikat. Ki ne more dat miru, ker vidi in čuti, da je nujno, da se dobra (karkoli naj to pomeni) poezija piše, kot je nekoč zapisal Pound. Morda v smislu refrena Calle 13: »Ko se malo bere, se dosti strelja«. Ampak ta tekst ne bo samo o Šalamunu, ampak predvsem o naši »generaciji«, v kolikor si jo predstavljam omejeno na letnico rojstva cirka devetnajststo osemdeset in aktivnih zdaj, čeprav me mika, da bi generacijo razumel kot vsa bitja, ki bivajo sočasno v danem trenutku.