Apoteoza tišine in pokončnosti

Težko si je zamisliti način, s katerim bi v romanu lahko v enovito celoto povezali tako raznolike tematike, kot to stori Winfried Georg Sebald v Saturnovih prstanih. Pisatelj namreč v neskončnih monologih pred bralca niza najrazličnejše utrinke svojih premišljevanj, ki segajo od zgodovine iztrebljanja slanikov v evropskih morjih, preko pozabljenega angleškega zdravnika Thomasa Browna iz sedemnajstega stoletja, do krvave zgodovine angleško-kitajskih odnosov; dotakne se tudi nesrečne zgodbe istospolno usmerjenega borca za pravice črnskega prebivalstva v belgijskem Kongu Rogerja Casementa, bizarnega vsiljevanja svilogojstva v Nemčiji in Angliji v osemnajstem stoletju, grozot v hrvaškem taborišču Jasenovac, ljubezenskega odnosa med Chateaubriandom in Charlotte Ives, usode Gavrila Principa, Josepha Conrada in še bi lahko naštevali. Osrednjo nit romana pa tvorijo dolgi in počasni sprehodi vzdolž vzhodne angleške obale, ki so sledili dokončanju »večjega dela«, kakor se izrazi avtor, saj je z njimi hotel ubežati praznini, s katero se je moral v tistem obdobju spoprijemati.

Sebald je te zakotne poti resnično prehodil; to dokazujejo nekatere črno-bele fotografije v knjigi (avtor jih je najverjetneje naredil sam), na katerih prevladujejo mrzle obale Severnega morja, ki jih prekriva sivina značilnih angleških oblakov, kar je pravzaprav dogajalni prostor (skoraj) celotnega romana. In ravno z virtuoznim popisovanjem te puste in hladne, neobljudene narave, Sebald dobesedno prežema celotni roman z enotnim tonom, zaradi česar raznovrstnost tematik ne izzveni razpršeno ali neenotno, prav nasprotno, na ta način avtorju uspe prikazati (lasten) notranji monolog, ki ni ujet v spone tradicionalnih literarnih okvirjev, ampak vzpostavlja neopredeljivo literarno zvrst, ki vključuje lastnosti klasičnega potopisa, avtobiografije, filozofije, umetnostne zgodovine in celo kriminalke. Na zavihku knjige najdemo citat iz romana, s katerim Sebald v izjemno intimni maniri pojasni, kakšni občutki vodijo njegovo pero: »Spomini mesece in leta spijo v naši notranjosti in se tiho razraščajo, dokler zaradi neznatne stvari ne vdrejo na dan in nas čudno oslepijo za življenje.« Avtorju ob pogledu na najrazličnejše arhitekturne stvaritve, ob srečanju s starim znancem, ob dokumentarni oddaji BBC-ja ali pa ob preprostem vsakodnevnem preblisku iz teme vstanejo stari spomini, premišljevanja in velikokrat tudi občutki in čustva, ki jih popisuje v dolgih stavkih, pri katerih sicer še ne zaznamo tako močnega vpliva Thomasa Bernharda, kot ga kaže Sebaldovo najbolj znano delo Austerlitz (izdan šest let kasneje), a v romanu vseeno ne manjka za Bernharda značilnih vrinjenih stavkov, predvsem pa dolgih odstavkov, ki so v Austerlizu popolnoma izginili. Tako pisatelj ustvarja skoraj utesnjujoče melanholično vzdušje, na kar namiguje že naslov romana Saturnovi prstani, vendar avtorjev poudarek ne gre samemu planetu Saturnu, ampak njegovim prstanom, ki so, kot lahko preberemo v enem od uvodnih citatov knjige, najverjetneje deli »nekdanje lune, ki jo je zaradi prevelike bližine planetu razdejala sila njegove bibavice«.

Čeprav ne moremo zanikati, da se Sebald z naslovom romana na neki način naslanja na veliko astrološko tradicijo, ki je Saturnu največkrat pripisovala melanholične vplive na človeka, ob tem ne smemo zanemariti, da avtor svoj odnos do najrazličnejših zgodb in sveta nasploh v prvi vrsti vzporeja predvsem z odnosom Saturnovih prstanov do Saturna, »ki se po krožnih poteh vrtijo okoli planeta« in so tako zaradi nevidne sile njegovi večni ujetniki, a po drugi strani tudi najlepši del celote, ki je bila v preteklosti raztreščena na delce, sedaj pa le tiho lebdi in, če preidemo na Sebalda, opazuje kuriozitetne dogodke, krivice in grozote, ki jih je popisal v tem izjemnem delu.