Vračati se v prah

Obdobje pubertete je pogosto izpostavljeno kot ključno za človekov nadaljnji razvoj, čeprav drobni tisk razkriva, da se ta nadaljuje globoko v dvajseta leta. Zato se zdi, da je preuranjeno govoriti o odraslih ljudeh pri polnoletnosti, saj se sorazmerno velik del zgodi kasneje. V tem smislu je roman In če vsi pozabijo roman o odraščanju: protagonistka Zaneta svojo pripoved začne med poletnimi študijskimi počitnicami, v katere se ves čas vrivajo prizori iz njenega študentskega življenja in (zgodnjega) otroštva. Zdi se, da je s tem protagonistka predstavljena v trenutku, ko je prišla na hrib, in se sprašuje o ceni, ki jo je zahteval ta vzpon.

Prostorsko se torej roman razteza v tri ravnine. Najprej je to ravnina poletja leta 2018 v Kosovski Mitrovici: protagonistka zaradi navezanosti ali občutka dolžnosti ali česa tretjega s svojo mamo obiskuje sorodnike, ki so (pre)ostali v kraju. Pri tem se izkaže kot spretna in predvsem zelo čuteča opazovalka tako polepšanih zunanjosti hiš (kateri od sorodnikov, sosedov ima otroke na Zahodu) kot tudi notranjih odnosov v hišah, ki so daleč od polikanih fasad, temveč jih ključno oblikujejo različna tradicionalna pravila. Protagonistka jih ne opredeli kot konservativne, temveč bolj kot nepravične in izpostavlja, da z zahtevami, kakšen je dober moški oziroma kakšna je dobra ženska, zatirajo tako moški kot ženski del populacije. Njena spretnost se kaže v povezovanju tradicionalnih pravil v načine obnašanja: tako sestrična Edina, ki trpi za motnjami v duševnem in čustvenem razvoju, deluje kot rezultat teh pravil. Kot razmišlja pripovedovalka – verjetno bi v Nemčiji lahko hodila v šolo s prilagojenim programom, sama jedla in se oblačila, tako pa je zgolj nekakšna lutka, ki ves čas gleda v eno točko. Pri pripovedovalkinem opisovanju pa ne gre toliko za obsojanje, temveč predvsem za predstavljanje stvari brez olepševanja in onkraj stereotipov o velikem povezanem sorodstvu, ki živi v idili.

Druga prostorsko-časovna raven, na kateri roman operira, je plast otroštva in odraščanja v tujem slovenskem okolju. Na tem mestu je treba poudariti, da je ta plast, četudi enotna, časovno zelo razdeljena: razteza se namreč od otroštva do študentskih let. Na tej ravni se pripovedovalka skozi prizmo družbenih pričakovanj sooča s slovenskimi stereotipi, povezanimi s priseljenci. Pri tem ne ovinkari pri opisovanju, kako je šolski sistem veliko bolj naklonjen slovenskim učencem, ki lahko za svoje slabe ocene ali obnašanje vedno najdejo zunanjega krivca, kar je priseljenskim otrokom popolnoma nedosegljivo. Nižja ocena pri ocenjevanju bo za priseljenske otroke znak nepravilnega poteka asimilacije, medtem ko bo prav dobra ali odlična ocena znak dobre in s tem uspešne vključitve v slovensko družbo, čeprav je lahko nižja ocena posledica predsodkov pedagoškega osebja. S tem roman dobro pokaže, da so vse besede o spoštovanju različnih kultur in jezikov ter mirnem sožitju različnih narodov znotraj slovenskega prostora zgolj puhlice, saj lahko tujec postane polnopraven član slovenske družbe zgolj tako, da se povsem podredi in v tem smislu zatre vsakršno drugo družbeno, kulturno ali jezikovno pripadnost.

Ob napetosti med odraščanjem v okolju, ki je izrazito odklonilno do tujcev, je otroštvo povezano z nasilništvom na ravni družinske celice: ta ni povezana, podporna, temveč je do pripovedovalke in njene sestre še bolj brutalna kot pričakovanja zunanje okolice. Agresivnost, ki si jo skoraj enakomerno delita oče in mati, je v roman uvedena zelo neposredno, zaradi česar ne deluje kot enkraten dogodek, temveč kot serija ponižujočih incidentov. Pri tem pripovedovalka ne izhaja s pozicije jeze, bolj razočaranja: s tem, ko prevprašuje odraščanje svojih staršev, se tudi sprašuje, ali se starša sporazumevata z uporabo nasilja, ker sta se tega naučila pri svojih starših in širši družini, in ali se tega ponavljanja zavedata. Pripovedovalka se opravičevanju nasilja z izgovorom mučeniškega trpljenja »zavoljo višjega dobrega« izogne s spremembo pozicije. Svoja starša bolj kot iz perspektive žalosti nagovarja s stališča zanimanja: zdi se ji namreč, da bi se lahko kot odrasla človeka odločila za vrednote, drugačne od teh, s katerimi sta bila vzgojena. Zato ne zanemari zavestne odločitve za nerazumevanje, ki ga je s sestro doživljala leto za letom. Z močno željo po finančni osamosvojitvi (za katero je pripravljena žrtvovati tudi predvideno življenjsko pot) pravzaprav osmišlja leta zlorabe in pokaže na to, zakaj je včasih ločitev od nasilnežev tako težka – študij v Ljubljani je prikazan kot ključni element osamosvajanja, pri čemer je jasno, da let čustvene zlorabe ni mogoče tako enostavno popraviti. Družinsko nasilje pa prav v trenutku emancipacije dobiva drugačen smisel, saj je z njim povezana zavestna odločitev biti drugačen od svojih staršev v smislu vrednot.

Pomembno vlogo pri tej odločitvi igrajo različna začasna in plaha zavezništva, ki se pojavljajo skozi roman: s svetovalno delavko, ki poskrbi, da pripovedovalki ni treba ob vsakem šolskem obroku opravičevati svojih verskih nazorov, pa s kolektivom v hotelu, ki brez velikih besed nudi občutek pripadnosti in človečnosti. Posebno omembo si v tem oziru zasluži tudi Hava, prostovoljka v Lisički, nekakšnem popoldanskem centru za priseljenske otroke, ki se slabo privajajo na slovensko okolje. S tem roman na zanimiv način vzpostavi dialog s prvim delom Selme Skenderović (Zakaj molčiš, Hava?, 2021): naslovno vprašanje tako prvega kot drugega romana se nanaša na tišino, ki spremlja ponižanja, s katerimi se soočajo priseljenski otroci in kasneje mladi. Ta metabesedilni trenutek zato utrjuje prepričanje, da je prav pisanje o travmi edina rešitev pred pozabo in ponavljanjem vedno istih napak.

Odločitev za vzpostavljanje miselnega okvira, drugačnega od tega, ki ga posamezniku predstavijo starši, ni nikoli neposredno artikulirana, a je v ozadju pripovedovanja o poletju in predvsem na ravni selitve v tretji prostor, to je v Ljubljano. Prepoznati je mogoče zlasti študentsko naselje v Rožni dolini, kjer je velik poudarek namenjen skoraj ponižujočim razmeram v skupnih kopalnicah in kuhinjah, v katerih nima pripovedovalka nobene zasebnosti in miru. A četudi je tudi v študentskem domu enako izpostavljena kot v prostoru odraščanja (izven Ljubljane), tu ni zatirana: v svoji sobi ima končno svojo mizo, in čeprav je do lastne sobe še zelo dolga pot, je to za pripovedovalko pomemben premik. Podobno kot v času odraščanja je tudi tu soočena s predsodki slovenske družbe do tujcev, pri čemer pa je njen manevrski prostor večji. A z večjo odgovornostjo pride večji strah pred neuspehom, kar pripovedovalka prepričljivo prikaže z monološkim opisovanjem svojega prostega dne.

O tretjem prostoru je torej mogoče razmišljati kot o sklepni fazi odraščanja, pri čemer je prostor med poletjem in študijskim letom definiran zelo skopo, zato ostane za njim nemalo nepovezanih niti. Študentski prostor je sicer izrazito namenjen iskanju smisla, ki je ključno povezan z vzpostavitvijo novega, drugačnega vrednostnega sistema. Če pripovedovalka ves roman poudarja »Jaz si nisem ničesar izbrala«, je v študentskem domu, ki v sebi skriva tako pripovedovalkino samostojno izbiro za študij kot njeno odločitev za samostojno življenje stran od staršev, izbira res njena. Toda te roman ne prikaže: zaključi se v maniri grške tragedije, saj prikaže razumevanje, iz katerega izhaja spoznanje, kako postati boljši človek.

Slog je gotovo pomemben del celotne strukture romana in svojo funkcijo tudi dobro opravi, saj je od začetka do konca romana izrazito konsistenten in kompakten. Roman namreč ni strukturiran linearno, temveč je poln digresij v pripovedovalkino odraščanje, premislekov, pa tudi, kot že omenjeno, monologov. Skozi roman vodi pripovedovalka s trpkim in neusmiljenim prvoosebnim pripovedovanjem, ki ga oblikujejo kratke povedi, nenavadna skladnja pa poustvarja občutek tujosti, o katerem roman najširše razpreda. Tako pripovedovalka kljub opisovanju težkih osebnih okoliščin vztrajno ohranja treznost in ne zapade pretiranemu čustvovanju. Slednje je toliko bolj v ospredju ob zaključku romana, ki prinese katarzo, ne pa tudi odprtosti: kljub nekakšnemu zlitju pripovednih prostorov, kar je mogoče interpretirati kot začetek procesa pomiritve pripovedovalke.

Strah pred pozabo, ki bi pomenil, da je bilo vse trpljenje zaman, je v srčiki romana, v naslovu: odprta naslovna struktura sugerira vztrajnost, ki je ena izmed vrlin romana. Kljub tej relativno plitvi temi pa gre roman veliko globlje: pozaba je namreč postavljena nasproti procesu sprejemanja različnosti, pa tudi paradoksalnosti življenjskih situacij. Ne glede na prostor ali temo, o kateri govori, slogovno namreč ne zapade patetiki ali moraliziranju, kar bi delovalo didaktično. Pomembno vlogo ima pri tem ton, ki ga uporablja pripovedovalka; ta skozi roman ne popušča, temveč mirno razdeluje stereotipne podobe priseljencev, uveljavljene v slovenskem prostoru. S tem, ko je pripovedovalka zahtevna pri seciranju sebe, svojih prostorov in svoje vloge v njih, nagovarja tudi ustaljeno predstavo o (slovenskem) sistemu integracije, ki sožitje vidi kot podreditev zgolj eni kulturi, jeziku.

Roman In če vsi pozabijo je uspešen pri oživljanju podob, od katerih se sicer raje odvračamo. Kljub temu da ga pripoveduje mlada oseba, mu uspe naslavljati podobe in teme, ki so se skozi leta zarasle v imaginarij sodobne slovenske družbe, in ob porastu nacionalističnega sovraštva pogumno kliče ne le k premisleku o humanosti (ta je pravzaprav premalo), ampak k premisleku in aktivni spremembi definicije tega, kar se dojema kot sožitje. Mogoče to pomeni tudi to, da bi ugotovili, da so skrbi sodobnega sveta precej univerzalne.

Kritika je bila prvič objavljena v Literaturi 407.