Treba je soditi

Jančar v svoji novi esejistični zbirki – tako z naslovnico kot z naslovom inverzna aluzija na Zakaj ne pišem Dijane Matković (Mladinska knjiga, 2022) – pravzaprav zaznava marsikaj zanimivega v sodobni umetniški, recimo literarni in gledališki produkciji. Averzija do zgodbe, fragmentiranost, čutni udar (v spektakelskem smislu), uporaba mikrofonov v gledališču … Pravzaprav opazuje neke metamorfoze znotraj umetniških zvrsti, ki jih recimo na nekih drugih področjih zaznava tudi Primož Krašovec v Tujosti kapitala (Sophia, 2021): špice serij in celo same serije prevzemajo videospotovsko/oglaševalsko estetiko, izvajajo čutni udar na gledalca, ukvarjajo se bolj z atmosferami kot z zgodbami itd. Krašovec to postavlja v kontekst pohitrenega razvoja kapitalizma in tehnologije, kjer smo – prosto po Fisherju – ljudje integrirani v mašine kot njihova komponenta. Krašovčev primer je recimo tudi delovanje algoritmov, ki delujejo predafektivno: če bi recimo okus potrošnika v »starih dobrih časih« preverili z anketo, je algoritemsko sledenje tako napredovalo, da dobi veliko boljšo afektivno/predzavestno sliko potrošnikovih navad z enostavnim sledenjem njegovemu guglanju, času, ki ga preživi ob določenih vsebinah, načinih njegovega klikanja. Tako mu lahko tudi vsebine servira na podoben način, kot namige, o katerih se človek ne odloča nujno zavestno/ideološko, ampak enostavno afektivno, preprosto rečeno: sledi temu, kar vleče njegovo pozornost; in temu – kot lahko opažamo – postajajo vedno bolj prilagojene tudi vsebine, ki tendirajo k ekscesu na zvočni, vizualni, diskurzivni in drugih ravneh.

A Jančar vsega tega ne vzame v zakup. Zdi se, da opaža »prave stvari«, ampak ga pravzaprav ne zanima družbeno-zgodovinski, kapitalistično-tehnološki kontekst (izpostavlja predvsem idejni pamfletizem); vse prevečkrat je vrh njegove misli nekakšno zavračanje teh pojavov kot degeneracije in degradacije s pozicije »prave umetnosti«, ki naj se ukvarja z velikimi moralnimi, etičnimi dilemami. Internet je velikokrat izraz te degeneracije, kjer ima vsakdo na voljo platformo, da izrazi svoje nepomembno mnenje, umetnost pa deluje kot neka brezčasna tvorba. A tu esejistična zbirka stalno zahaja v simptomatične paradokse, saj je umetnost po eni strani brezčasna, po drugi strani pa očitno mora biti takšna, kot je bila v določenem času, torej od šestdesetih do konca prejšnjega stoletja.

Paradoks tega je, da Jančar sicer stoji na braniku umetnosti, a neke specifične umetnosti, ki se ukvarja z velikimi vprašanji in ki v svetu najdeva skrivnost in svetost. Morda z lastnega zgodovinskega položaja deluje kot branik modernizma, a zdi se, da bi prav ta logika pred sto leti obsojala modernistično degeneracijo, da o avantgardi – kubizmu slike, konstruktivizmu podobe – sploh ne govorimo. Še bolj paradoksno pri vsem tem je, da ko obsoja sodobne umetniške pojave – ne da bi jih poskušal razumeti kot simptom/izraz nekega zgodovinskega trenutka –, pravzaprav spregleda njihovo globoko sorodnost z umetniški gibanji z začetka 20. stoletja, ki je pomenilo revolucijo na vseh področjih mišljenja in ustvarjanja: atonalna glasba, umetniške avantgarde, tok zavesti, strukturalizem, odkritje nezavednega in nastop psihoterapije, relativnostna teorija, ruska revolucija, konec avstro-ogrske monarhije … Zdi se, da naša doba še ni zares dobro razumela epohalnosti paradigmatskega obrata z začetka 20. stoletja in da ga skuša prek različnih umetniških pojavov še vedno razumeti.

Ko Jančar z roko zamahuje nad internetom in sodobno (predvsem gledališko) umetnostjo, se zdi, kot da se obenem hoče vrniti v čas, ko še nismo imeli določenega znanja; kot bi se nekdo pritoževal, kako je elektrifikacija podeželja spremenila dotedanjo življenjsko dinamiko, ne da bi upošteval, da je vzpostavitev električnih omrežij nujno pomenila povsem nove možnosti za prenos informacij, da kvantna teorija pogojuje praktično vso tehnologijo, ki jo danes uporabljamo, od računalnikov, prenosnih telefonov do satelitov … Skratka, vsakič ko nekdo zavzame takšno pozicijo do nekega sodobnega pojava – kljub temu da si ta zasluži takšno ali drugačno kritično obravnavo –, si je vedno zanimivo predstavljati, kako bi ta oseba v nekem drugem času reagirala na neko drugo tehnološko inovacijo, ki jo danes jemljemo kot samoumevno: samoumevno v tem smislu, da je inovacija očitno posledica nekega tehnološkega razvoja, ki je v povratni zanki z nekimi novimi znanji in načini razmišljanja, ki so sicer zgodovinsko pogojeni, a jih ne moremo enostavno zavrteti nazaj.

Ko torej Jančar benti čez internet ali nove umetniške prakse, bi precej pomagalo, če bi bil bolj konkreten: če ne bi obsojal pojava kar počez, ampak bi se lotil nekega mikropojava znotraj tega pojava, neke specifične gledališke predstave, nekega načina uporabe interneta (recimo trolanja: »We memed him into the White House«, so ob izvolitvi Trumpa pisali na forumu 4chan), nekega specifičnega gledališkega primera uporabe pamfletizma, za katerega sicer lahko občutimo, da je prisoten, a zdi se, da se tu avtor noče podrobneje izrekati. Tako ostaja vtis, da Jančar problematike, o kateri govori, pravzaprav sploh ne pozna, in da mu gre predvsem za neko pozicijo avtoritete, moralne vzvišenosti nad pojavi, ki se jih niti ne trudi razumeti.

Tako je po drugi strani logično, da se iz eseja v esej vije ravno tema sodobnega moraličnega oziroma moralističnega presojanja literature in popravljanja klasikov, ki spadajo pod dežnik woke gibanja. To je tema, o kateri Jančar vidno želi polemizirati in ki jo dopolnjuje s kontekstom avtorske cenzure v nekaterih režimih vzhodnega bloka (recimo: bolgarski teater je želel, da spremeni ime Volodje v Velikem briljantnem valčku (Cankarjeva založba, 1985), ker bi to utegnilo užaliti takratnega istoimenskega kulturnega ministra). Tu Jančar bolj kot razmislek o revidiranju zgodovine literature – njegova pozicija temu jasno nasprotuje – ponudi zanimive razmisleke, v katerih vzporeja sodobne »cenzorske« momente z lastnimi izkušnjami cenzure ter tako pokaže neko njeno zgodovinsko kontinuiteto, ki pa deluje z različnimi prijemi in prihaja z različnih ideoloških stališč. Ravno s temi sopostavitvami mu uspe morda pojav – če ne drugega – še najbolje zgodovinsko kontekstualizirati.

A tudi tu se zdi, da pretirano hiti k zaključku oziroma lastnemu pozicioniranju, ki v končni fazi deluje kot binarna logika – ali si za ali si proti – in je veliko manj zanimivo od razmisleka o pojavu in o različnih formah njegovega utelešenja. Ker ni razmisleka, lahko slišimo te pompozne besede o literaturi kot prostoru onkraj dobrega in zlega, kjer imajo prostor vsi, rasisti, šovinisti, pridaniči, lopovi, lepe duše in etični posamezniki. Pač te klasične mantre o literaturi kot prostoru svobode, kjer si lahko človek dovoli upodabljati najrazličnejši spekter usod. A kot da je kdo temu kdaj zares oporekal! Kljub temu da Jančar tu zavzema jasno stališče, se obenem zdi, da napada slamnatega moža, ker zopet ostaja v nekem splošnem okviru, kjer so lahko tudi trditve in resnice nekako splošne in obče veljavne. Pri tem se niti ne dotakne recimo vprašanja perspektive/fokalizacije: s katerega gledišča in kako govorimo o nekem pojavu. Če se recimo prikazuje posilstvo: kot Anton Tomašič v Rabljevi freski (1995), kot Gaspar Noé v Nepovratnem (2002), kot David Lynch v Twin Peaksu: Ogenj hodi z menoj (1992), kot Michaela Coel v Lahko te uničim (2020) ali kot Emerald Fennel v Obetavni mladenki (2020) – in kaj so specifike teh perspektiv na določeno tematiko in zakaj je prikaz posilstva v določenih primerih lahko sporen. Zdi se, da bi moral vsakdo, ki želi razmišljati o fenomenu cenzuriranja ali izganjanja določenih tematik, razmišljati tudi o načinih prikazovanja teh tematik in kakšni načini so družbeno-literarno manj sprejemljivi in zakaj ter polemiko osredotočiti na to. V končni fazi Jančar deluje kot tipičen uporabnik interneta, ki ga tako rad kritizira: ta uporabnik lahko samo objavi neko sodbo/mnenje, ne da bi mu bilo treba o tem kaj preveč razmisliti, in to mnenje je nekako narcistično samoupravičeno s postulati, kot je »to je moje mnenje na mojem zidu in moj zid je že sam po sebi argument za moje mnenje«.

Eseji sicer načenjajo tudi marsikatero drugo temo, od identitete Srednje Evrope prek odprtja razstave o žrtvah totalitarnega režima do raznih pisateljskih srečanj in mednarodnih literarnih festivalov/sejmov, kjer se Jančar srečuje z veličinami, kot sta George Steiner ali John Fowles, a zdi se, da o tej veličini še najbolj pričajo velika imena, ne pa kakšna mnenja ali debate, ki jih imajo ta imena med seboj. Na neki način Jančar razkriva določeno banalnost omizij velikih intelektualcev, ki poskušajo v zelo grobih pojmih razumeti razpad Jugoslavije in ki skušajo stanje v državi prikazati v nekakšnih metaforah. V času begunske krize obišče tudi azilni dom, kjer posluša zgodbe azilantov in jim malo pomodruje, da tudi v Sloveniji poznamo izkušnjo begunstva, saj se je moralo veliko ljudi po vojni v času komunizma razseliti po svetu. Sopostavitev, ki je v primeru komunistične in današnje liberalne cenzure delovala kot most med dvema zgodovinskima obdobjema in vzpostavila primerjavo med dvema različnima kontekstoma cenzure, v kontekstu azilnega doma, kjer premišljuje o migracijah, deluje le kot vzvišen poduk, na določenih mestih pa že kot komisarsko izpraševanje (čeprav mu moramo priznati, da ne zajadra v romantizacijo in kult osebnih zgodb).

Jasno je, da je Drago Jančar pisec neke druge generacije; njegov slog je umirjen, način artikulacije malo starošolski. A to ne pomeni, da v marsikaterem eseju ni izrazito aktualen, saj opaža, kaj se dogaja v svetu okrog njega, in se na to odziva (čeprav gre – po drugi strani – veliko esejev tudi v smer nostalgične reminiscence in spominjanja lastnih zagotovo pomembnih del). Do tu ni ničesar spornega in vse to avtorju lahko priznamo. A način, kako se loteva tematik in kako se do njih opredeljuje, pogosto implicira predvsem neko golo zavzemanje pozicij in izpuščanje konkretnega konteksta, ki bi rabil kot preverjanje hipotez teh pozicij. Nič ni narobe s tem, da prihaja s pripravljenimi mnenji glede raznih pojavov: problem je, da niti teh mnenj niti teh pojavov ne razišče zares, s tem pa vzbudi občutek, da govori o nečem, česar ne pozna in kar ga – še toliko slabše – niti ne zanima zares, četudi daje vtis, da je do določene teme angažiran. Tako ostane vtis, da ga še najbolj zanima imeti status nekakšnega razsodnika, ki stanja na terenu ne pozna več.

Kritika je bila prvič objavljena v Literaturi 407.