Pesem o samoti in tišini

Nebo. Morje. Samota. Tišina.

Valovi brezšumno pljuskajo ob skalno obalo otočka s svetilnikom. Stara ribiška barkača neslišno pluje proti samotnemu otoku. Jata galebov se nemo puli za ostanki hrane, ki jo ribiča mečeta čez krov.

Prvih sedemindvajset strani, na katerih francoski risar Christophe Chabouté (1963) s filmsko montažo in kamero z različnimi pogledi in plani v počasnem bergmanovskem ritmu orisuje zgornji odstavek, je popolnoma nemih. Prve besede izreče starejši ribič mlajšemu šele ob pristanku na otok. »Ja, madona, no! A se boš že spokal al kaj!!« zavpije nad pomočnikom, ki se po njegovem preveč obira z nošenjem škatel k podnožju svetilnika. Stari ribič namreč že petnajst let vsak teden dovaža hrano čudaškemu svetilničarju, ki nima nobenega stika z zunanjim svetom. »Pa ste ga kdaj videli?« je radoveden novinec. »Nikoli. Vedno se skrije, ko se kdo približa skalam.« Skozi pogovor postopoma odkrivamo skrivnost nevsakdanjega stanovalca zapuščenega svetilnika, ki se skriva pred ljudmi zaradi svojega iznakaženega obraza. Sam, kot ga kliče stari ribič, saj nihče ne ve njegovega pravega imena, sicer še zdaleč ni podoben kakšnemu človeškemu monstrumu v podobi Josepha Merricka, Človeka–slona iz kultnega istoimenskega filma Davida Lyncha (1980) ali Rockyja Dennisa iz prav tako znamenite Bogdanovicheve Maske (1985), seveda pa ima nekaj značilnih, ne ravno prijetnih obraznih posebnosti, zaradi katerih se razlikuje od drugih ljudi. Bolj je podoben kakšnemu živopisnemu stripovskemu negativcu, denimo zlobnemu profesorju Hellingenu iz trivialnega Bonellijevega Zagorja (1961–), čeprav je pričujočega junaka sama dobrota, saj v svoji izolaciji ne more škoditi prav nikomur. Avtor intrigantno stopnjuje bralčevo napetost z opisovanjem lika glavnega junaka, ki ga vizualno prikaže šele na stodeseti strani, ko se večina stripov že zdavnaj konča.

Najprej vidimo panoramo svetilnika, v katerega nas v filmskem slogu ameriških trilerjev popelje Chabouté. Po zavijajočih stopnicah pridemo do glavne sobe z bornim pohištvom. Pred bralcem se počasi odvijajo slike raznih detajlov v sobi, od kuhinjske posode, vodovodne pipe, ribiške palice v kotu in drobnarij na okenski polici do zlate ribice v akvariju in slovarja, ki ga protagonist z lopatastimi rokami vzame z mize. Zatem se pogled v umirjenem ritmu premakne preko njegovega hrbta in zatilja dokler nam ne prikaže celega obraza. Koščeno trikotno obliko glave ima razdeljeno na dve neenaki polovici. V zakrnelem levem očesu, na katerega pritiska temenska bula, se mu mestoma zalesketa mokrota pod vekami, nad tanko obrvjo pa so neenakomerno posejani mozolji različnih velikosti. Nad izbuljenim desnim očesom se bohoti košata črna obrv, ki mu hkrati nadomešča sive slamnate lase, saj je razen razmršenega čopa sredi glave in zatiljka popolnoma plešast. Včasih prizanesljivo dopusti bledemu nasmešku pod boksarskim nosom skočiti čez zajčje ustnice, vendar sprememba razpoloženja na zunaj skorajda ni opazna, ker mu nesorazmerno velika prednja sekalca tako štrlita iz ust, da ves čas zgleda kot preplašen divji zajec.

Sam z obema rokama prime slovar, ga vzdigne nad glavo in spusti na mizo, tako da se odpre na poljubni strani. Zamiži in se s prstom dotakne strani v knjigi. Počasi odpre oči in z otroško radovednostjo pogleda, na katero besedo je položil svoj kazalec. Prebere opis gesla in se prepusti sanjarjenju o pričujoči besedi, pa naj bo to enokaličnica, konfent, podologija, vila, džoging ali farsa. To je njegova večna igra, boj proti času in hkrati boječe hrepenenje po zunanjem svetu, v katerem se pojavljajo pričujoči pojmi in ki ga ni še nikoli videl. Vsakdanjo rutino sredi stripa na dvestoti strani zmoti prihod mladega para na motorni jadrnici. Po prepiru ob pristajanju jezen fant pusti svojo punco ob vznožju svetilnika. Z besedami »Na!! Tvoja oprema za preživetje!« ji zaluča počitniško vrečko s kremo za sončenje in drobnarijami, ki so sestavni del vsake ženske torbice. »Kreten!« mu sama zase odvrne dekle ter se posveti telesni negi s šminkanjem in duhovni z branjem tračarske revije. Sam jo skrivaj opazuje skozi okno. Prvič vidi žensko. V napetem pričakovanju, kaj bo storil petdesetletni samotar, se fant, ki se mu je jeza že malce ohladila, pripelje nazaj in jo vzame na krov. Edina ženska, ki jo je kdaj videl, je odšla. Za njo je ostala samo tračarska revija. Sam jo pobere s tal. Poleg rumenih člankov o slavnih estradnih osebah, modi in horoskopu je v reviji vse polno slik. Večinoma žensk, zaljubljenih parov ali modnih dodatkov. Kar pa Samu sploh ni pomembno. Važne so slike. V slovarju jih ni. Podobe zunanjega sveta.

Ko naslednjič ribiča pripeljeta škatle z živili na otok, priloži novinec skrivoma zraven pismo. V njem je samo en stavek: »Kaj bi vas razveselilo?« Podobe sveta, napiše Sam na list in ga da pod kamen. Čez dva tedna ga ob škatlah pričaka velika kuverta. Polna fotografij. Beduin na kameli, angleški avtobus, medved, ki lovi ribe, kipi na Velikonočnih otokih, afriški sloni, rimski Kolosej, velemestni nebotičniki in podeželski kolovozi… Vse slike nalepi na steno poleg okna. In jih gleda. Še vedno se igra svojo igro s slovarjem. Vendar zdaj njegov prst naleti na besede, ki označujejo njegovo življenje. Rutina. Zapor. »Ni razloga, da bi tudi ti ostala zaprta. Pojdi v širni svet!!« reče zlati ribici, ko jo iz akvarija izlije v morje, »Pa kar pogumno. Drugače ne gre.« Vzame slovar in ga vrže za njo. Potem se vrne v sobo. Na tristopetdeseti strani stripa sedi Sam na postelji in razmišlja. V rokah drži vrv. Pogled mu tava od okna do stropa. Mora zbrati pogum in se odločiti za zadnji korak. Naslednja slika prikazuje samo svetilnik v temi. Ni več ničesar.

Jutro. Tišina. Galeb. Morje. Barka. »O madona!« zakolne stari ribič, ko pripluje do svetilnika. Na pomolu stoji Sam. Poleg njega je star, razpadajoč kovček, povezan z močno vrvjo…

Za Sama se bo začelo novo življenje. Mogoče boljše. Ali pa slabše. Tega ne vemo. Vsekakor pa bo drugačno. Kot je drugačen tudi ta strip. Intimna drama o drugačnosti in samoti. Že vizualno izjemno močna naslovnica nam simbolično predstavi vsebino dela. Okno v rahli ptičji perspektivi, skozi katerega pada svetloba na stol in mizo, na kateri sta akvarij in knjiga, ter odsev okna na podu. Okoli ni ničesar. Samo tema. In samota. Samota seveda ne pomeni osamljenosti. Samoto si človek izbere sam, osamljenost pa je stanje duha. In Sam vsekakor ni bil osamljen, saj je imel poleg zlate ribice in slovarja tudi ogromno domišljije. In tišino, ki nas spremlja skozi cel strip. Čeprav ima komaj kaj več besedila od citiranih dialogov – poleg tega pa sploh nima spremnega teksta – se bere romaneskno počasi. Tako, kot ga je avtor risal. Kontrastne črno bele risbe se odvijajo pred nami kot počasni posnetki podob na filmskem platnu. Chaboutéjev smisel za režijo, kompozicijo, poglede iz različnih perspektiv, detajle, igro, atmosfero, harmonijo beline papirja in črnih ploskev ter seveda sam potek zgodbe od bralca pričakujejo poglobljen in hkrati doživet način branja vizualnega dela, ki jih zagotovo ne bo pustil ravnodušnega. Strip, h kateremu se bo bralec vedno znova vračal in pri vsakem ponovnem branju odkril kaj novega. Strip, ki se bere v samoti in tišini in pri katerem čas ne obstaja. Strip, ki je čista poezija.