Staranje poezije

Zbirki Nepremerljivi svet in Kronike sta Miłoszevi enajsta in dvanajsta pesniška zbirka, ki sta izšli leta 1984 oziroma 1987. V prevodu Jane Unuk sestavljata osrednji del četrtega zvezka Miłoszevih zbranih pesmi, ki je lani izšel pri Hiši poezije. Takoj opazimo, da nam iz pričujočih zbirk govori izkušen, precej suveren in obenem samoreflektiran pesniški glas. To pa v resnici niti ni tako nepričakovano, ko ozavestimo, da nas pesnik nagovarja iz osmega desetletja svojega življenja (Miłosz se je rodil leta 1911), in to po tem, ko je že prejel Nobelovo nagrado za literaturo (leta 1980). Tega ne omenjam z namenom afirmacije ali izgradnje podobe velikega Pesnika – k čemur se bom sicer še vrnil –, temveč zato, ker te zunajliterarne okoliščine na tak in drugačen način vstopajo v zbirki, o katerih bo tu govora, in ju prežemajo. Tako se na primer v pesmih vedno znova pojavlja beseda »stoletje«, najpogosteje v besednih zvezah »moje« in »dvajseto stoletje«. Četudi se v obeh zbirkah lirski subjekt dotika docela raznovrstnih tem – od vsakdanjih banalnosti pa vse do poetoloških in metafizično-teoloških izpraševanj –, lahko hitro opazimo in zaslutimo osrednjo vez, ki te teme povezuje in s tem ustvarja osrednje stičišče in glavni kraj izrekanja obeh zbirk. Ta pa je ravno »moje stoletje« oziroma pesnikova želja: umetniško zapopasti in dojeti resničnost dvajsetega stoletja.

Za takšno početje pa je jezik nekaj bistveno nezadostnega. Tega se pesniški govorec zaveda in se je v resnici tega zavedal že ob samem začetku svojega umetniškega udejstvovanja. Pesem »Disk« iz Miłoszevega pesniškega prvenca Pesnitev o zamrznjenem času, ki je izšel davnega (morda pa niti ne tako davnega) leta 1933 (slo. prev. Jana Unuk, Hiša poezije, 2020), se konča z naslednjimi verzi: »Gledam, poslušam. / Da bi iznašel oblike, vredne mojih sinov, / da bi v roki potežkal bleščeči disk najlepših himn / in ga zalučal […]. / Na polja megle, v bučanje bodočnosti slapov.« Četudi Miłoszeva predvojna poezija svoj elan v veliki meri črpa iz – času primernega – intenzivnega občutja eksistencialne ogroženosti ter močno in vedno bolj prisotne slutnje neizbežno prihajajoče katastrofe, je v njej že moč zaznati prisotnost specifično poetološke tendence, ki Miłosza umetniško in teoretsko vznemirja vse do njegove smrti. Ta pa ni nič drugega kot iznajdba »oblike, vredne mojih sinov«, ali, kot zapiše pol stoletja kasneje v uvodu v zbirko Nepremerljivi svet: »Iskal sem, kot sem to nekoč poimenoval, ›bolj prostorno obliko‹.« V nasprotju s formalno-slogovno konvencionalnimi, enovitimi in pretežno hermetičnimi Miłoszevimi zgodnejšimi deli je v Nepremerljivem svetu (do neke mere tudi v Kronikah) eksplicitno in – glede na avtorjev uvod – očitno intencionalno udejanjena drugačna in za pesniške zbirke nasploh netipična oblika. Pred nami ležeči pesniški zbirki tako v resnici nista zgolj zbira pesmi, temveč še marsičesa drugega, oziroma kot se sprašuje avtor v uvodu: »Zakaj ne bi v eno knjigo uvrstili sentenc, označenih pri branju različnih pisateljev, ker so se nam zdele posrečene, lastnih pesmi, prevodov pesmi drugih pesnikov, proznih zapisov, pa celo pisem prijateljev, če so načenjala vprašanja, ki nas vznemirjajo?«

Nepremerljivi svet se tako že a priori odpoveduje pretenzijam koherentne, enovite pesniške govorice, ki naj si jo bralec pač interpretira, kot ve in zna. Nasprotno se pred nami razgrne fragmentarna, pa tudi vsebinsko in literarnozvrstno eklektična pokrajina pesnikove neposredne, naključne, tako rekoč dnevniške refleksije, za katero se zdi, da bolj kot na umetniškost stavi na transparentnost izraza. Prav tako se poetičnost v precejšnji meri umakne esejističnosti – Miłoszeva arbitrarna razmišljanja o zgodovini, erotiki, poeziji, Bogu in samem sebi so skupaj z vmesnimi tipično fenomenološkimi kontemplacijami raznoterih svetnih pojavov zavezana predvsem svoji vsakokratni temi upovedovanja in manj formi, ki jo pesnik dojema kot nekaj v temelju omejujočega in resničnost potvarjajočega. Želi se skratka izogniti temu, da bi se zaprl – kot nekje to sam poimenuje – v »ogrado oblike«.

Kljub oblikovni »odprtosti« oziroma demokratičnosti pa ostaja avtorjeva govorica – če naj jo v vseh različnih formalnih utelesitvah poskusimo določiti z enim izrazom – jezikovno in idejno konvencionalna. Pesmi in prozni sestavki se v glavnem ukvarjajo z vzvišenimi temami – pesnikova preokupacija s presežnim in hkratna samonanašalnost pogosto ustvarjata izrazito romantično vzdušje. Bolj kot to pa je intrigantna Miłoszeva samorefleksija, skozi katero se zaveda omejitev in nezadostnosti svojega početja in jezika nasploh. Naj bo enigma sveta še tako gromozanska, je človek zgolj meseno in krvavo bitje, njegovo prebivanje na Zemlji pa izrazito fizično in v tem smislu konkretno. Zgolj visokoleteča, v svet idej usmerjena poezija te resničnosti ne more zapopasti. Miłosz se tega (in obenem lastnega) manka zaveda, kar lahko zaznamo v nekem mimobežnem, a precej jasnovidnem sestavku iz Nepremerljivega sveta: »Kakšna bo poezija prihodnosti, ta, o kateri razmišljam, ki pa je več ne bom spoznal? Vem, da je mogoča, ker sem izkusil kratke trenutke, v katerih je že skoraj nastajala pod mojim peresom, vendar je takoj izginila. Ritmi telesa: bitje srca, pulz, potenje, menstruacijske krvavitve, lepljivost sperme, položaj pri uriniranju, gibanje črevesja, bodo v njej vedno prisotni skupaj z vzvišenimi potrebami duha in naša dvojnost bo našla svojo obliko, ne da bi se odrekla eni ali drugi sferi.«

A vendar je prizadevanje poznega Miłosza bolj kot k napovedovanju prihodnosti usmerjeno k poskusu predočenja in artikulacije preteklega. Avtorjeva že omenjena obsesija z dvajsetim stoletjem, ki kot implicitni temelj refleksije določa Nepremerljivi svet, perpetuira ter stopi morda še bolj v ospredje v Kronikah, z vidika forme malenkost bolj klasičnem zbiru pesmi. Drugi in obširnejši sklop Kronik nosi naslov »Za Heraklita« in se temu primerno ukvarja s spremenljivostjo, minljivostjo in odtekanjem časa. Tematsko so tu zbrane pesmi (in prozni zapisi) v glavnem osebno-intimne in avtobiografske. V njihovih naslovih so zapisane tudi letnice, ki nas napotujejo na neposredni zgodovinski čas, na katerega se tako ali drugače nanaša posamezna pesem – od leta 1911, letnice pesnikovega rojstva, pa vse do leta 1985. S tem Miłosz precej uspešno in subtilno prikaže gibanje – odtekanje – epohe, ki prej ko slej vse spomine na raznotere kraje, dogodke in ljudi pahne v pozabo.

Četudi ta poezija nima več tistega za mladega Miłosza značilnega vitalistično-katastrofičnega patosa in se je na neki način, skupaj s stoletjem, tudi sama postarala, ji je treba priznati vztrajnost in še vedno prisotno zmožnost ustvarjanja sicer posameznih, a toliko bolj izrazitih umetniških presežkov. Obenem pa ne moremo mimo specifičnega Miłoszevega samodojemanja, ki – bolj in manj direktno – govori tekom obeh zbirk. To je pesnikova samovšečnost. Vseskozi ko govori o »mojem stoletju«, se nekako zdi, da je to pravzaprav njegova usoda, breme, za katero je bil poklican, da ga vzame nase – biti Pesnik, Glasnik svojega časa. Takšna mitizacija samega sebe pa verjetno – bolj kot na kaj drugega – kaže na pesnikovo hrepenenje po preteklih časih, ko je bila njegova ustvarjalna moč na vrhuncu. A kakorkoli že, največja vrednost Nepremerljivega sveta in Kronik se kaže ravno in predvsem v možnosti vpogleda v notranji svet izkušenega pesnika, ki s časovne distance in z umirjenim pogledom še naprej vztraja v iskanju najprimernejše oblike za opis resničnosti in dobe, ki ga je usodno zaznamovala: »Tako sem torej tu, ko se bliža h koncu / stoletje in moje življenje. Ponosen na svojo moč / in v zadregi zaradi jasnosti videnja. // Avantgarde zmešane s krvjo. / Pepel neverjetnih umetnosti. / Muzealije kaosa.«

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.