Od teorije ideologije k teoriji tehnologije?

Tujost kapitala Primoža Krašovca je smel in po avtorjevih lastnih besedah »nenavaden projekt«, ki poskuša misliti in razumeti sodobno kapitalistično družbeno realnost. Ta naj bi se namreč z nastopom novih računalniških in inteligentnih tehnologij v veliki meri spremenila in se še »spreminja tako hitro in na način, ki je morda teoriji kot taki nedostopen«. Situacija se še zaostri z avtorjevo tezo o nezadostnosti jezika, saj sta po njegovem mnenju »človeški jezik in pisava omejena na opisovanje«, zaradi česar naj bi bila manj primerna za soočanje s tujostjo kapitala in novimi računalniškimi tehnologijami. Ker se »za razmišljanje o obojem kot primernejše pokažejo novomedijske kulturne forme«, se avtor ujame v performativno kontradikcijo. Spomnimo na podoben primer iz antične filozofije in na pozitivno razrešitev performativne kontradikcije pri Heraklitovem učencu Kratilu. Tako kot njegov učitelj je tudi Kratil verjel, da vse teče, »panta rei«, da je svet perpetualno preminjajoč in obstajajoč v nenehni fluktuaciji, zato ga ni mogoče »zgrabiti« kot objekt. V nenehnem spreminjanju ne more obstati niti fiksna in statična ideja, ki bi ustrezno zajela realnost, zato Kratil ničesar ne govori, samo še s prstom kaže na nerazpoznavne obrise minljive objektnosti, ki bežijo mimo njega. Ker Krašovčeva knjiga presega golo razpravljanje o nezadostnosti teorije in celo človeškega (naravnega) jezika, saj poskuša v taistem jeziku in še vedno v »klasični«, dasiravno ohlapnejši formi teorije (in v navezavi na teoretike marksizma, poststrukturalizma in transhumanizma) misliti in razumeti, »zgrabiti« njima nedostopno družbeno (in virtualno) realnost, se ujame v lastno zanko performativnega protislovja. S tega vidika bi bila novomedijska kulturna forma (videoesej, animirani film, znanstveno-spekulativna fikcija ipd.) ali teorijsko-fikcijska forma, kakršno so v drugi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja razvijali pripadniki Cybernetic Culture Research Unit, ki so teorijo kombinirali z elementi kiberpanka, ezoterike, demonologije in gotske grozljivke, ustreznejša izbira.

Po uvodnih postmarksistično obarvanih zgodovinskih in političnoekonomskih poglavjih, med katerimi velja kot še posebej dobrodošlo izpostaviti avtorjevo razlikovanje med družbenimi razredi (kar je odvisno od posameznikovega položaja, ki ga ta zaseda glede na ekonomsko strukturo družbe) in kulturno določenimi skupinami (odvisno od prevzetih kulturnih vzorcev in navad), preide razpravljanje v ikonoklastično ovržbo ne le obstoječih teorij ideologije, zlasti Althusserjeve in njenih izpeljank, pač pa same potrebe po teoriji ideologije. Nedvomno vodilna in osnovna teza Krašovčevega projekta je ne povsem nesporna trditev, da je za sodobno kapitalistično družbeno formacijo značilno nadomeščanje družbenih razmerij s tehnologijami. Neogibna in daljnosežna posledica tega je izginjanje pomena ideologije oziroma njeno spreminjanje v tehnologije; »ideologija«, pravi, »danes ne deluje več na ravni razmerja med posameznikovim umom in dominantnimi diskurzi, prav tako ne deluje več kot oblika subjektivacije, temveč drugje in drugače, na ravni, ki je tehnološko posredovana in infrasubjektivna«. Povedano drugače, sodobne tehnologije delujejo na ravni afektov, v smislu, da ni več ideologija tista, ki »posameznike zgrabi in jih vpne v oblastna razmerja« oziroma ki – po Althusserjevi shemi – interpelira individuume v subjekte, »temveč to počnejo računalniški algoritmi, sistemi elektronskega nadzora in preverjanja, iskalniki in viralno oglaševanje«. Če so pred prevlado teh tehnologij ideološko-interpelacijsko funkcijo (za kapital) opravljali ideologi in ti, ki jih je švedski sociolog Fritz Croner poimenoval »nameščenski razred«, pa težijo kognitivni tehnološki sistemi k avtomatizaciji in osamosvojitvi (ter odtujitvi) od človeške družbe. Zato, sklene Krašovec svojo tezo, danes ideologija ni več »niti stvar vsebine misli niti diskurza«, marveč tehnološko determinirano nediskurzivno delovanje. Dasiravno ga ne omeni in se nanj ne navezuje, pa je v določenem smislu Krašovčevo idejo o nevsebinskosti in nediskurzivnosti (novih) tehnologij smiselno razumeti kot kritično nadgradnjo uvida kanadskega filozofa in medijskega teoretika Marshalla McLuhana, ki je konstatiral slovito frazo »medij je sporočilo« (The medium is the message). To je mogoče v okviru (post)marksistične misli ustrezno prevesti kot »tehnologija [medij] je ideologija [sporočilo]«. Podobno kakor McLuhan, Jack Goody in Walter Ong, ki so se nagibali k postavki, da tehnološke medijske spremembe rezultirajo v »spremembe v strukturi človeškega uma ali spremembe v njegovih kognitivnih zmožnosti«, tudi Krašovec trdi, da je »ena najpomembnejših tehnološko-kulturnih mutacij novih generacij […] razvitje zmožnosti pridobivanja, uporabe in manipulacije informacij«, ne da bi te informacije predhodno »ponotranjili in notranje predelali«, kar vodi do kiborgizacije mlajših, z elektronsko tehnologijo spetih generacij. Ta »tehnološko-kulturna mutacija« v družbenem in individiualnem odnosu do vednosti pa ni »le stopenjsko nadaljevanje procesa eksternalizacije vednosti« (pomemben del filozofije tehnologije, ki pristaja na tako imenovano »antropologijo primanjkljaja«, razume tehnologijo kot ekstenzijo človeških čutov, zmožnosti in kapacitet), »temveč kvalitativni zgodovinski prelom«, na katerega Krašovec, ki vehementno zagovarja transhumanizem – v nasprotju s fosilnimi, humanizma oprijetimi generacijami –, gleda pozitivno.

Med kontroverznejšimi in za literaturo, besedno ustvarjanje ter bralstvo najbolj pertinentnimi tezami je bržkone Krašovčeva napoved konca »dobe branja tekstov in imaginacije«, pri čemer avtor, sledeč češko-brazilskemu filozofu Vilému Flusserju in njegovi kritiki tekstolatrije (čaščenja napisanega besedila) ne upošteva teoretsko plodnejšega razlikovanja med besednim tekstom (besedili) in nebesednim tekstom (slikami, filmi, družbenimi praksami), ki ga je razvila poststrukturalistična misel in analiza diskurza. Ker avtor uporablja izraz »tekst« kot sinonim za »besedilo«, je tudi njegovo pojmovanje »diskurzivnosti« omejeno na osebno, besedno, na pisavi utemeljeno komunikacijo. »V računalniškem metamediju diskurz oziroma tekst nima več prevladujoče vloge. Zvočni in slikovni material, film/video in oblikovanje so vsaj enako ali bolj pomembni od teksta.« Med razloge, zakaj avtor zaznava obstoj radikalne razlike med zapisanimi besedilnimi teksti in nebesedilnimi teksti (slikami, filmi, animacijami, računalniškimi grafikami itd.; avtor jih imenuje »tehnopodobe«), je mogoče prišteti že omenjeno minimalistično razumevanje pojma »tekst« (ta izhaja iz latinske besede textus, ki označuje tkanje oziroma tisto, kar je [s]tkano) ter nekoliko rudimentaren pogled na človeški naravni jezik, saj tega zvaja na del njegove referencialne funkcije (ta se nanaša na kognitivno vsebino stavka in je prisotna takrat, kadar govorec napotuje h kontekstu, opisuje kakšno situacijo, predmet ali stanje oziroma kadar podaja »objektivne« informacije o svetu), medtem ko zanemari njegovo fatično, emotivno, konativno, metajezikovno ter poetsko funkcijo (Jakobson), s čimer bi se bilo mogoče izogniti izhodiščni aporiji.

Na podlagi povedanega avtor izpelje sklep, da se je treba odreči starejšim teorijam ideologije oziroma preiti od razmišljanja o ideologiji k razmišljanju o novih tehnologijah. Avtorjeva performativna odpoved teoretskosti se kaže tudi v popreproščenem pojmovanju ideologije, saj to razume predvsem kot napisano-besedilno propagando, čeprav najzglednejši primeri ideološke propagande, denimo nacistične, razkrivajo, da je ideološka propaganda še bolj kot na napisano-besedilnem mediju temeljila na zvočnem (radio, govori) in vizualnem (plakati, insignije, uniforme, zborovanja) ter njuni kombinaciji (propagandni filmi). Kljub sklicevanju na marksistične klasike (Marx, Engels, Althusser, Jameson) je avtorjevo pojmovanje ideologije kot bodisi vsiljivega bodisi subtilnega političnega in ekonomskega »propagandiranja« (pridiganja, učenja, razširjanja idej) oziroma »oglaševanja« bližje pomanjkljivim liberalnosociološkim kakor pa (heterodoksno)marksističnim in kritičnoteoretskim pojmovanjem; ta ustrezneje pojmuje ideologijo kot nekaj, kar ima ne tako očitno in vsiljivo materialno eksistenco; kar obstaja v ustaljenih človeških praksah in je internalizirano kot lažna zavest. Ko Krašovec zavrne teorijo ideologije, ki jo predhodno slamnato definira kot »uporabo tehnologije pisave in z njo povezanih medijev za predpisovanje in discipliniranje obnašanja posameznikov«, zavrača zgolj »svoje« redukcionistično in logocentrično pojmovanje ideologije. Kar pa seveda ne implicira zastaritve in ovržbe kompleksnejših teorij ideologije, ki upoštevajo njeno afektivnost, materialnost in nepisavnost, zaradi česar ni potrebe po njihovi nadomestitvi s teorijo tehnologije. Nasprotno pa to implicira nujnost – in to je pomemben doprinos dela k razumevanju sodobnega sveta –, da kompetentne teorije ideologije upoštevajo in vključujejo tudi teorijo tehnologije, kakršno v svojem delu prav dobro razvije avtor, kljub izhodiščnemu dvomu, da bi kaj takega sploh lahko bilo mogoče.

Kritika je bila prvič objavljena v Literaturi 406.