Na/okoli
Jasmin B. Frelih, Na/pol. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2013.
Ana Schnabl
Ima me, da bi svoj zapis o prvencu Jasmina B. Freliha Na/Pol pričela s temeljitim povzetkom plota. Rada bi vam povedala kaj več o tem, kako dobro in natančno so zastavljeni trije osrednji protagonisti, kako gibka sta njihov kontekst in njihove motivacije, v kako ustreznem jeziku se izpisuje vsak posamezni nesrečni človek knjige in opisala še zadnje dejanje knjige, ki me je docela navdušilo. Pa vendar – vsega tega ne smem storiti. Pa ne zato, ker je roman Na/Pol roman plota in fabule in bi vam s povzetkom pokvarila bralni užitek, temveč zato, ker bi s tem zapravila različne učinke njegove suspendirane pripovedi.
Če pa vseeno hočem razpravljati, moram pred vizir pripeljati nekaj romanesknih dejstev (pa vendar ne povedati preveč!). Najprej, roman sestavljajo trije pripovedni stebri. Gre za tri različne potomce neke vrste pripovedovanja, ki doživeti ali pa predpostavljeni snovi ne vsiljuje poljubne izrazne oblike, temveč se ravna v skladu s to snovjo. To je, če smo čisto iskreni, dokaj redka zmogljivost mladih piscev. Prvi steber z naslovom Palača palačink nosi gledališki režiser Evan, ki v Tokiu postavlja gledališko predstavo in podoživlja svojo ljubezensko izgubo. Drugi steber, naslovljen Abraham!, nosi bivši vojni minister Kras Volk, zakopan v lastne bojazni in nevroze svoje družine. Tretji steber drži v spletu Poetrylitics pesnica Zoja, zataknjena v New Yorku, slavna, nadarjena, obtežena s pozornostjo enako nesrečnih ljudi, kot je ona sama. Jasno je, da bi Frelihovemu izdelku težko rekli roman, če mu teh treh stebrov ne bi uspelo zrušiti in iz razbitin zgraditi enega samega stebrička.
Vsak steber, kot že rečeno, sestoji iz drugačne jezikovne materije. Evanov svet je kritičen in kliničen. S svojim rezkim, kot skalpel natančnim razumom obvladuje svoje razmetane emocije. Ker je natančen razum, je natančen tudi jezik, njegov projekt je mrzko postajanje, občutek za detajle, ki se verižijo v spoznanje, da je človek sam in, da je v osnovi bivanje dokaj zavržena dejavnost. Pripoved je stkana kot diptih real-timea in bolj ali manj prepoznavnih bekflešov. Izjemno obvladana forma, čeprav vsebina naravnost žge. Vseskozi lahko vemo, od kod in kam potujejo referenti.
Krasov svet je kritičen in ciničen. V njem se še vedno smukata humor in ironija, za katero praviloma poskrbijo mlajši ali starejši družinski člani, Kras sam je prejkone prejemnik in pretvornik medčloveške izvotlitve. Njegova resničnost je resničnost homo homini lupus, je pač bivši vojaški minister. V bazenčku družine Volk pravzaprav ni dosti prostora za poplavljanje emocij, zato se tudi jezik osredotoča na dogajalno plast. Nekoliko bolj deskriptivna forma zadosti tehnikam zanikanja in sprenevedanja, zaradi katerih družine postajajo družine.
Zojin svet je. Pravzaprav je najbolj razpuščen. Najbolj je to, kar je za večino populacije sodobna umetnost – zbirka arbitrarnosti, ki jih skupaj poveljujejo neke meglene namere, nekaj čustvenega spomina in pretenzij. Pogosto sem se vprašala, kaj se pravzaprav dogaja in to morda ni le znak moje zmanjšane pozornosti, prav tako ne gre za realizacijo daljnosežnega koncepta, s katerimi nas sodobnost rada pita, kadar naletimo na razpoko (vsaj upam, da temu ni tako). Menim, da gre za hoteti preveč in pri tem ne upoštevati, da papir prenese določeno stopnjo grešenja z realnostjo in domišljijo, po nekem presežku pa preprosto odpove. Ker je Poetrylitics še vedno zgodba, potrebuje tudi tisto suho ›rekel je‹, ›odšel je‹, ›zaprl je vrata‹ raven, sicer bralec zaplava v juho, se zmede in postane siten. V zgodbi je pomembno vzdrževati sosedstvo s prepoznavnim, ker je, če si sposodim Kafko, dokaj mučno, če ti vladajo po zakonih, ki jih ne poznaš in ostanejo zaviti v skrivnost.
Seveda s Poetrylitics ni tako hudo, kot bi si utegnili misliti. Še vedno gre za krasno pisanje, žal zavito v nekakšno post-zgodovinsko fragmentacijo, ki morda uresničuje zakulisno vrednost in vednost romana, malo manj pa teče v real-timeu.
Da je Na/Pol dober roman, vem zato, ker postane – kar je po mojem mnenju obvezna oprema dobre literature – kolektivna ureditev izjavljanja. Pod osebami, posameznimi nosilci razkriva neosebno, vendar ne tako, da bi nam pričaral vtis splošnosti (to bi bilo pravzaprav zelo slabo ali pa vsaj revno). Prej na prizorišču prihodnjega sveta, ki ga v resnici že imamo in živimo, oblikuje nepredvidljive, ampak že vselej določene dogodke, neke singularnosti. Roman je dober, ker pozna notranji in zunanji delirij človeka ter se vanj zažene atletsko, izpolni večino svojih obljub in pride naokoli.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.