Ljudožerski perfekcionist

Smiljanićev novi dolgometražni strip, kjer je tokrat ob risbi sam poskrbel tudi za scenarij, se osredotoča na filmskega režiserja Fritza Langa, ki je v Evropi in Ameriki živel in delal od leta 1890 do 1976. Zaradi literarizacije in fiktivnih detajlov gre bolj za obliko biografskega romana v stripu kot za togo stripovsko biografijo, obenem pa tudi za zgodovinski strip, razvojni roman in roman o umetniku. Snov je nefikcijska, prostori, osebe in dogodki so prepoznavni ter verodostojno prikazani, delo pa je informacijsko zelo gosto, saj gre hkrati za zgodovino kinematografije, lokalno in družinsko zgodovino, prepleteno s kultom osebnosti. Z imitiranjem konvencij žanrov in po vzdušju se delo približuje srhljivki, znanstveni fantastiki in detektivki. In zakaj Lang nikoli ni omenjal Ljutomera, kjer se je leta 1915 srečeval z Grossmannom, ki je že leta 1905 ustvaril prve slovenske filmske zapise, in kamor je »prišel kot slikar in kipar, odšel pa kot filmar«? Iz te podrobnosti je Smiljanić ustvaril napet povezovalni del zgodbe, s čimer se je v svojem delu približal nekaterim prepoznavnim značilnostim filmov ustvarjalca, o katerem pripoveduje.

Stripu so pridani predgovor »Zakaj Lang?« Tomaža Horvata z Grossmannovega festivala, soizdajatelja knjige, in še en predgovor – »Zato« – Zorana Smiljanića ter spremna beseda Marcela Štefančiča jr. »Fritz Lang, junak našega časa«, pa tudi pregledna Langova filmografija – režiral je kar 41 filmov in napisal 12 scenarijev – in seznam literature o njem za vedoželjnejše bralce, sprotne opombe v stripu pa ob slovenskih naslovih v besedilu navajajo tudi originalne naslove z letnicami. Z biografskim stripom Smiljanić nadaljuje tradicijo zadnjih desetih let svojega ustvarjanja. S scenaristom Blažem Vurnikom, kustosom v ljubljanskem Mestnem muzeju, sta ustvarila zgodovinsko-biografske stripe Spomini in sanje Kristine B.: Ljubljana 1941–1945 (Muzej in galerije mesta Ljubljane, 2015), Ivan Cankar: Podobe iz življenja (Forum Ljubljana, 2018) in Plečnik (Forum Ljubljana, 2021), ki so bili vsi že ponatisnjeni. Strip o Plečniku lahko berejo tudi v češčini, nemščini in angleščini. S sinom, zgodovinarjem Ivanom Smiljanićem, sta ustvarila prav tako že ponatisnjeni zgodovinski strip Črni plamen: požig Narodnega doma v Trstu (Založba ZRC, 2020). Z Marijanom Pušavcem sta sodelovala že pri zgodovinski seriji Meksikajnarji (UMco, 2006–2016), leta 2023 pa je izšel njun biografski strip Kajuh: pesnik partizan (Knjižnica Velenje, Buča). V nasprotju z drugimi Smiljanićevimi biografskimi deli tukaj ni kronološkega zaporedja od rojstva do smrti, temveč avtor v spretno strukturirani pripovedi meša različne dogajalne čase, realnost, ki že tako ali tako ni povsem jasna, pa začinja s ščepci popolnoma umestne in neškodljive fikcije. Posebnost in drugačnost te izdaje pa izpričuje že naslovnica, ki je bila pri prejšnjih stripih svetla, tukaj pa je primarno črna, pa tudi sicer je v stripu veliko povednih črnin.

Lang je pogosto, še posebej na začetku kariere, eksperimentiral s tehničnimi omejitvami svojega časa, tako je denimo nekatere prizore osvetljevala le svetloba sveč: »Tema in sence so poslej postale zaščitni znak Fritza Langa.« Tudi Smiljanić je v svoji karieri izmojstril svojo prepoznavno črno-belo risbo s tušem in markerji, tukaj pa si je s kontrasti in senčenjem še posebej dal duška in s tem vsebino ter atmosfero še dodatno vizualno potrdil. Slog vizualnih citatov, ki se pojavljajo kot prerisani oziroma poustvarjeni prizori iz filmov, je nekoliko drugačen – risbe se na teh mestih v primerjavi s preostankom glavne pripovedi približujejo realizmu, senčene pa so s sivinami, zaradi česar delujejo mehkejše ali celo nekoliko zamegljene. Tako lahko recimo vidimo detajlen celostranski prizor mesta iz filma Metropolis (1927), kjer so okvirčki z besedilom postavljeni na robove, v njih pa je govora o tem, kako si je Lang film zamislil kot »najdražji in najambicioznejši film vseh časov«. Avtor likovno evocira tradicijo nemega in noir filma, pa tudi nemškega ekspresionističnega slikarstva, nasploh pa se v stripu s sicer nevpijočimi imitacijami zgodovinskih slogov, prehajanji med različnimi nivoji resničnosti in metakomentarji odraža postmodernistični pristop, z igranjem s stili preteklih obdobij pa avtor »združuje ameriški in evropski film«.

Razlike med njima so pomembna tema v stripu, saj je selitev v ZDA Langa prisilila v določeno mero prilagajanja na novo okolje, ki ga je stalo precej avtentičnosti ter umetniške presežnosti in v katerem se je »učil ponižnosti« ob negativnih odzivih kritikov in publike. Če je v Evropi film umetnost, je čez lužo industrija: »V Nemčiji je kakovost filma najpomembnejša. Režiser je Bog. V ZDA so najpomembnejše zvezde. O tem, kdo bo zvezda, pa odločajo studijski šefi. Režiser je le najeti delavec.« Skozi dihotomijo med evropskim in ameriškim dojemanjem filma se kaže tudi spreminjanje splošnega okusa in statusa umetnosti, saj je moral Lang svoje Übermensch junake posebneže, izumitelje, znanstvenike in kriminalce zamenjati z John Doe tipom junaka, z malim človekom iz ljudstva, s katerim se lahko poistoveti slehernik. Lastnost kakovostne evropske filmske in tudi literarne tradicije je izogibanje črno-belemu pogledu in večplastnost junakov, kjer je meja med dobrim in zlim zabrisana, in tudi v Langovih filmih so »krivi tako zločinci kot poštenjaki«, medtem ko delo v smeri všečnosti publiki prinaša trivializacijo, poenostavljanje, očitne pole med heroji in zlikovci ter nujne srečne konce.

Poleg »brezhibno negovane pričeske« in »elegantne nebeško-modre obleke po meri« Langov videz zaznamuje monokel, ki mu je kasneje pridal še prevezo čez drugo oko. Všeč mu je bilo, da ga drugi gledajo s strahospoštovanjem, njegova obrazna mimika in telesna gestikulacija sta tudi v stripu ekspresivni: »Posedoval je demonsko energijo: skakal je po sceni, krilil je z rokami, igral, laskal, grozil, šepetal, zapeljeval, izsiljeval, lagal, kričal in pljuval … Zanimivo, da mu monokel ni nikoli padel z očesa.« Fritz Lang kot stripovski lik ni le stereotip kretena, ki ga opravičuje njegova genialnost, ampak je naravnost pošasten, grozen, nenehno nezadovoljen kolerik, rasist in mizogin, ki svoje bližnje vara in ponižuje, filmske sodelavce celo trpinči, jih mikromenedžerira, njihovim idejam ne daje veljave ali jih preprosto krade, je obsesiven, kompulziven, skrajno nespoštljiv in nasploh v vseh sodobnih pogledih neprofesionalen, čeprav že skoraj bolestno perfekcionističen človek, control freak, ki bi najraje »zrežiral ves svet«, pa ga frustrira že to, da ne more zrežirati skoka žabe ali premika krave. Kot izrazito neprijeten lik, s katerim pa bralci na nekaterih točkah vendarle sočustvujemo, je seveda poseben izziv za avtorja, ki sicer o njem pravi, da je »eden tistih velikih ustvarjalcev, s katerim človek osebno ne bi hotel imeti opravka, kot stripovski junak pa je naravnost idealen«.

Snemanja noče prekiniti niti zato, da bi se udeležil pogreba svoje matere, igralcem nenehno ukazuje in jim ne dopusti nobene spontanosti, saj po njegovem mnenju igralci služijo le uresničitvi režiserjeve vizije. V stripu je veliko stranskih oseb, ki spregovorijo o Langu po svojih izkušnjah in z lastnega gledišča, kar pripomore k temu, da ga bralci spoznamo iz različnih zornih kotov. Fritz Lang je v stripu izrazito nezanesljiv pripovedovalec, ki je tudi v resničnem življenju skrbno kuriral in režiral svoj življenjepis, kjer ni le olepšav, ampak tudi jasne laži, zato je toliko bolj nujno, da se o njem izrekajo tudi drugi in nam dajo drugo, kredibilnejšo vizijo njegove osebnosti, predvsem njegovih manj prijetnih lastnosti. Mimogrede spreminja zgodbo, da še sam ne ve, kaj je res in kaj ne, mu očita Peter, lik iz sedanjosti, »Ljutomera danes«, ki se Langu pridruži na poti pripovedovanja o svojem življenju in ga spremlja od začetka do konca stripa. Peter se vmes vseskozi malo spotika ob njegove izjave, in kadar izpostavi kakšen dvom ali nekonsistentnost, se režiser izmotava in reče preprosto: »Takšna je uradna biografija Fritza Langa.« Na le eni izmed strani vidimo denimo sopostavljene štiri zelo različne izjave o tem, od kdaj in zakaj nosi monokel.

Ne le da Lang Petru kaže »posnetke« iz svojega življenja in jih komentira, ampak se lahko ob »ponovnem« Langovem fiktivno-naratorskem obisku ljudje z njim soočijo iz oči v oči in mu povedo, kar mu gre, oziroma njegove izjave popravljajo. Med preteklostjo in sedanjostjo pripovedovanja v stripu ni ločnic, toda branje je gladko in nikjer ne prihaja do zalomov pozornosti zaradi tega. Skladatelj Kurt Weil mu lahko zdaj v stripu končno reče v obraz: »Nasprotovali ste mi ob vsaki priložnosti, se vtikali v moje glasbene odločitve. In to vi, ki ste tako prekleto nemuzikalni, da bi si človek populil lase. […] Proti moji volji ste v film vstavili dodatno glasbo drugega skladatelja. Vse ste pokvarili. Z veseljem sem opazoval vaš propad.« Tudi bralcem tovrstna obračunavanja prinašajo nekoliko zadoščenja. Namigovanja ali direktna razkrivanja skrivnosti in skrivljenosti junaka v pripoved vnaša tudi glas Langove prve žene iz zagrobja, katere zgodbo nato nadaljuje še ljubica, ki jo je zamenjala (kot se je ponovilo še nekajkrat v njegovem življenju). Ko Fritz Lang v Ljutomeru »sreča« Karla Grossmanna, mu predstavi Petra, ta pa se sprašuje, ali mu naj pove, da ima zdaj svoj festival.

Strip je poln vizualnih metafor, iger, domislic in popestritev, ki vplivajo na to, da je delo dinamično, kljub temu da je snov obširna in knjiga razmeroma obsežna. Ko je Lang recimo ogorčen nad odločitvijo, da bodo njegov film po slabi poskusni projekciji premontirali, in se odloči nahruliti šefa studia MGM, se ta v svojem odzivu v nizu štirih okvirčkov dobesedno prelevi iz jeznega strica v rjovečo maskoto studia, ki jo poznamo iz uvodne špice, in se zakolne, da Lang zanje nikoli več ne bo posnel filma. »Razgibano ljubezensko življenje«, kot se Lang milo izrazi, je ponazorjeno z na steno obešenimi glavami ženskih igralk, ki so tako videti dobesedno kot lovske trofeje, pod njimi pa so tablice z imeni (Miriam Hopkins, Constance Bennett, Kay Francis, Marlene Dietrich). V enem izmed likovno distinktivnih odlomkov vidimo samo mrežo okvirčkov, znotraj njihovih robov pa je praznina, risb ni, Lang in Peter izginjata v meglo, vidimo samo njun pogovor v govornih oblačkih, pa še ti imajo čisto rahel in pretrgan rob. Dvojica ves čas nekam hodi, sprehajata se po nedefiniranih pokrajinah, scenah, kulisah, pogosto se premikata tudi kot silhueti ob robovih okvirčkov. Ko recimo govorita o filmu Pajki (Die Spinnen) iz leta 1919, sta narisana kot silhueti vrvohodcev na nitkah pajkove mreže. Ko govorita o filmu M – mesto išče morilca (M – Eine Stadt sucht einen Mörder) iz leta 1931, njuni silhueti potujeta po veliki beli prelomljeni liniji v obliki črke M na črni podlagi, ob zrcaljenju pa se obrne tudi besedilo v oblačkih, in tukaj, malo skrito, je Lang v odgovoru na Petrovo izjavo – »M je eden največjih filmov vseh časov. Vaša največja mojstrovina« – vendarle pozabil na večno nezadovoljstvo, ki ga prinese perfekcionizem, in priznal svoj ponos: »Edina mojstrovina. Nikoli je nisem presegel ali dosegel.« Kar bi lahko bili dolgočasni in monotoni bloki teksta, Smiljanić iznajdljivo grafično zasuka, včasih pa se likovno pogovarja z vsebino tudi preko detajlov: ko denimo H. G. Wells, »duhovni oče Metropolisa«, film popolnoma skritizira, njegov odziv pa Langa zelo potre, imajo govorni oblački v naslednjem okvirčku obliko razbitih koščkov stekla.

Večkrat slišimo šalo, da strip narediš, če nimaš budžeta za film. Izbira kadrov in perspektiv, igranje s svetlobo in temo … Pri obojem gre za sekvenčno vizualno umetnost, le da pri filmu režiser določi časovno trajanje posameznega prizora in s tem gledalcem odmerja pogled, pri stripu pa se lahko ob posameznem prizoru zadržimo dlje, jih pogledamo za nazaj, skratka sami narekujemo svoj tempo ter zadihamo, ko to potrebujemo. Delo je členjeno na okvirno zgodbo, ki se dogaja v sodobnosti in v kateri spoznamo ekipo ljutomerskega filmskega festivala, ki debatira o Langu, osrednji del pa se nato prične z »Ljutomerom nekoč« in zapluje čez Berlin, Pariz in Hollywood, nato pa se ponovno vrnemo v Prlekijo, kjer se glavni junak zadnjič oglasi iz zagrobja: »Jaz, Fritz Lang, sem umrl 2. avgusta 1976. Star sem bil 85 let. Zdaj mi pa vi povejte, kaj se je zgodilo potem. Jaz ne vem več.« Zoran Smiljanić, eden najplodovitejših in najbolj prepoznavnih ter branih slovenskih ustvarjalcev na področju stripa, se še kako dobro zaveda skupnih pripovednih strategij osme in devete umetnosti, ki imata tudi podoben čas nastanka in uveljavitve. »Hotel sem, da strip deluje kot nočna mora,« pravi avtor, s čimer se jasneje odmika od svojih bolj izobraževalnih biografskih stripov, nastalih po tujih scenarijih. Zdi se, da je ravno zaradi neodvisnosti, neobremenjenosti in ustvarjalčevega lastnega poznavanja filmov ter navdušenja nad njimi nastal eden avtorjevih najprepričljivejših stripov, narejen »iz srca« in »z veseljem«.

Kritika je bila prvič objavljena v Literaturi 410.