SOS: Strip o seksu!
Anne Baraou in Fanny Dalle-Rive, Fuč fuk. Prev. Izar Lunaček. Ljubljana: Zavod Stripolis, 2020
Katja Štesl
»In ko nehava govorit, rata vse skupi blazno resno,« skleneta aknasta novinca v eni izmed stripovskih anekdot v zbirki Fuč fuk francoske scenaristke Anne Baraou in risarke Fanny Dalle-Rive. Prevodna referenca na najstniško uspešnico Dese Muck Blazno resno o seksu najbrž ni naključna; sproščeni in življenjski odgovori na mladostnikom porajajoča se vprašanja o spolnosti so na razpotjih radovednega zanosa in razsodnosti zanje pač uporabni. V analogiji s tem Fuč fuk ponuja aplikativen poduk ter katarzičen smeh tudi v postelji izkušenejšemu bralstvu. Tema zbirke je varna in nikoli iz mode: seks nas zanima, seks nas zadeva – v različnih odmerkih, seveda.
Januarja se je izteklo leto stripa, kakor so leto 2020 poimenovale francoske državne institucije, s čimer so, zavedajoč se pomena in uspeha domače produkcije, umetnikom javno izrazile naklonjenost. Precej nepredstavljivo, kajne? Praznovanju se je priključil tudi festival stripa Tinta, ki je v sodelovanju s Francoskim inštitutom in Zavodom Stripolis razmeram navkljub poskrbel za obisk avtoric v Ljubljani. Tako udeleženci kot organizatorji pogovora o Fuč fuku ob odprtju istoimenske razstave v Galeriji Equrna oktobra lani so si izmenjevali presenečene poglede – sprva ko je zmanjkalo sedišč, nato pa še ob nesramežljivih vprašanjih občinstva. Takšna zareza v zadržano povprečje domačih stripovskih dogodkov je nakazala morebitno karantensko pomanjkanje smeha in seksa pri občinstvu, a res ključno je, da nam je le-to končno namignilo, s katerimi vsebinami in kakšnimi obdelavami se ga da očarati in razširiti.
Vsebinska rdeča nit zbirke so drobni erotični pripetljaji (beri: spodrsljaji), ki sta jih avtorici sprva slišali občasno in mimogrede, nato pa sta tovrstne pripovedi v svojem okolju načrtneje zbirali in zapisovali. Te paratekstualne informacije opravljajo vlogo nekakšnih dokazov verodostojnosti, ki lahko povečajo bralčevo emotivno vključenost. A pristnost ustripljene anekdote navsezadnje ni niti približno tako pomembna kot kvaliteta njene umetniške obdelave. Ob branju se nam zdi možno in verjetno, da do tovrstnih situacij prihaja tudi v resničnem življenju, zato se laže prepustimo spremembam in pretiravanjem, potrebnim za retorično prepričljivost. Niz dvostranskih zgodb mestoma prekinjajo strani okvirne zgodbe, pri čemer pa ta ne deluje vsiljeno, temveč celo pripravno, saj bralcu ponudi pripovedni predah in s tem poskrbi za lažje obvladovanje sicer nepovezanih zgodb. V okvirni zgodbi, ki je izrisana z zgolj enim, centriranim okvirčkom brez robov na strani, spremljamo avtorici med ustvarjanjem teh stripov z vsemi vmesnimi zagatami in malimi zmagami. Robovi okvirčkov so odsotni tudi pri anekdotah, ki pa so upovedane v okvirčkih pravilne 2 × 2 mreže na strani. Anne Baraou in Fanny Dalle-Rive iz resničnega življenja s samoupodobitvijo postaneta lika okvirne zgodbe, s čimer na zabaven način potrdita svojo identiteto ustvarjalk in nam pokažeta zakulisje procesa kreiranja knjige pred nami.
Že ob prvem listanju knjige se stripovske strani zdijo zračne in vabljive – preprosta, a preverjena šablona je prikladna za raznolike vsebinske variacije. Dekor je boren; kar ga je, je karakterno določujoč, sicer pa so prostorske umestitve dogajanja samo nakazane. Posamezni okvirčki delujejo kot hitre skice kadrov neke scene, le malo preveč dodelane, da bi jih videli kot krokije. Upodobitve likov so razgibane, a nikoli vulgarne; linije so tanke, a čiste in samozavestne. Vse deluje v podporo bralčevega ohranjanja fokusa na najpomembnejše, izostale so tudi barve in sence – vic potrebuje izčiščenost, da je bistvo očitno. Uveljavljene konvencije stripovskega pripovedovanja so vestno upoštevane, kar kaže na obvladovanje cehovskih veščin, ni pa opaziti samohvalnega poudarjanja tega. Pogosto se pri vrednotenju precej pripisuje inovativnosti, kljub temu da vsi raje vidimo dobro izpeljavo že videnega kot slabo novega, kar produkcijski zanos pogosto zanemarja. Tekst dialogov je premišljeno odmerjen, da se svoje pusti narediti tudi risbi.
Kakšen videz dati osebi, ki jo poznaš samo kot lik neke slišane anekdote? Da bi bila upodobitev slogovno usklajena s preostankom dela, je treba izbrati in premišljeno poudariti tiste vpadljive in ponovljive atribute narisane figure, ki bodo v funkciji razlikovanja od drugih likov. Kreativni izziv risanja ogromnega števila med seboj vsaj malo različnih figur v izbranem nedetajlnem slogu je v tej zbirki uspešno premagan. Za bralce prijetna je tudi prizemljenost pri upodabljanju teles, ki ne zanika naše anatomske raznolikosti. Odmik od stripovskega karikiranja s poudarjeno vizualno stereotipizacijo je dobrodošel.
Očitek, da gre pri vseh zgodbah za heteroseksualne odnose in da je takšen izbor vsaj nereprezentativen, če ne že izključujoč, avtorici odpravljata z argumentom, da je danes nemogoče biti popolnoma vključujoč in da bi naknadno »korigiranje« slišanih zgodb delovalo prisiljeno. Liki vendarle imajo neke mikroosebnosti, tako da vsaj niso vsi Mujo ali Haso, tipizirano orodje za izpostavitev nečesa drugega, prej neopaznega. Vključene anekdote tudi nimajo posebnih naslovov, tako da je Fuč fuk sestavljen iz mnogoterih fuč fukov z dodanimi zaporednimi številkami, ki obenem tudi nadomeščajo paginacijo. Obstransko izpostavljanje pričakovanj družbe glede vedenja, zmožnosti, videza ali vzdržljivosti predstavnikov tradicionalno razumljenih spolov je dobrodošel stranski učinek sicer v tem smislu neangažiranega stripa. Knjigo lahko beremo kot zbirko worst-case scenarios ali morda kot učbenik o tem, katera naša dejanja in pobude med seksom bi se znale drugemu oziroma drugim zdeti neprijetne ali čudne, odvračajoče. Primerom občevanja je priključen velik spekter čustev: seks ni zmeraj plemenito in vzvišeno razplojevalno prizadevanje para, lahko je tudi neroden in netakten in neprijeten, drugačen od pričakovanj pač. Takšna deidealizacija in demistifikacija spolnega akta mimogrede olajša breme kakšne bralčeve lastne štoraste izkušnje, hkrati pa bistvo zvaja na ugodje, smeh, raziskovanje različnosti ljudi, njihovih pričakovanj in predstav – in to brez odvečnih, nekoristnih sodb.
Hitra zasnova, absurden zaplet in duhovit sklep predstavljajo osnovno zgradbo mnogih anekdot, očetovskih šal in ljudskih modrosti, pa tudi memov, skečev in gag stripov, potrošne robe vsakdanjih ha-hajev torej. »Smešnice« so zapustile naša besedišča skupaj s pasičnimi stripi dnevnega časopisja, ki so na mrkem obrazu ukrivile vsaj kakšno smejalno gubo, in so bržkone stvar nostalgičnih olepšav, hecne stripovske nanizanke pa so iz kuriranega uredniškega izbora spolzele v območje nepregledne količine profilov in platform.
Delo odlikuje spretno sodelovanje situacijske, značajske in besedne komike, vloga naključij in absurdnih pretiravanj je premišljena, tako kot so pretanjene tudi besedne igre in spodrsljaji. Ob slednjih se je prevajalec prav tako izkazal z dobrim občutkom za živo materinščino in se dela lotil na kreativen način, zaradi česar branje teče naravno, saj ni delov besedila, ki bi delovali kot protetični približki. Stripi v zbirki so, preprosteje rečeno, zvečine res smešni. Vzdušje sproščenega, zdravega odnosa do seksualnosti kot le še ene (zanimive) človeške aktivnosti blaži morebitne zadrege pred neposrednostjo. Jezik prevoda je živ, detajlom je posvečena dobrodošla pozornost.
Največja dodana vrednost tega prevoda je uvajanje uličnega besedišča v območju seksualnega, kar odpravlja tako hlinjeno zadržanost kot nastopaštvo, ki izhajata iz ponudbe domačih izrazov, bodisi medicinskih bodisi vulgarnih, med katerima nevtralnejšo sredino trenutno najdevamo v anglicizmih in lastni kreativnosti snovanja stopnjevanih pridevnikov. Prevajalcu pripade tudi dodatek za delo v težjih okoliščinah domače dialektalne raznovrstnosti, saj bi bile konotacije in implikacije slengovske besede kake regije drugim zlahka tuje. V prevodu lahko občudujemo ohranjanje jezikovno-stilističnih karakterizacij s podomačitvami v slovensko okolje. Prevajalci stripov morajo nenehno razmišljati o rešitvah zaznamovanih izrazov in fraz, predvsem pa besednih iger, da bi ciljnemu bralstvu približali vtis originalne jezikovne podobe stripa, pogosto določene z drobnimi pomenskimi razlikami ali načini rabe v živem kontekstu. Poleg vsega omenjenega mora jezikovni nivo še lebdeti nad komičnim tudi v kulturnem okolišu ciljnega jezika.
Seks je ena globalnih univerzalnosti in zemljani smo zmeraj že nekako našli načine, kako govoriti o njem. Prispodobe, evfemizmi in raznolike ritualne prakse so ostale del naših poučevanj in dvorjenj. Znanstvena preciznost poznavanja anatomije nam rabi kot dobra prispodoba za to, iz česa smo in kako delujemo, a nam ničesar ne pove o razsežnostih čutenja; zaradi buržoaznih evfemizmov pa nihče natančno ne ve, o katerem delu seksa, vključujoč koga ali kaj, se pravzaprav pogovarjamo. Razširjeno besedišče je temelj in olajševalna okoliščina našega lastnega izražanja v govoru o seksu, ki tako laže zadosti pričakovanjem in standardom različnih časovno-prostorskih prizorišč tovrstne verbalne izmenjave.
Fuč fuk je odličen pridatek stripovskim policam knjižnih regalov, saj se zaradi še zmeraj kot revolucionarnega poudarjanja zmožnosti stripovske forme za obravnavanje »resnih in relevantnih, družbeno aktualnih« vsebin – smešno zdi preveč banalno. Pravzaprav pa humor še nikoli ni bil tako družbeno aktualen, kakor je sedaj, ko nase zvajamo nenehni pritisk preludija apokalipse, ki smo mu priča. Ob tem niti ne gre toliko za izražanje želje po legitimnosti brezinteresnosti ustvarjalca, temveč bolj za opažanje še danes prisotnega didaktičnega angažmaja, čeprav se je tudi ta pojavil z razvijanjem stripovskega medija in gledanjem onkraj njegovih že znanih meja. Skratka, samo zaradi ugotovljene in čedalje bolj sprejete slogovne, vsebinske in namenske raznolikosti stripov nam ni treba misliti, da je to odpravilo eno njihovih prvinskih sposobnosti – humorističnost.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.