Dvesto razpok v pokrajini

Zbirka haikujev Tista dežela Svetlane Makarovič ohranja zanjo značilno napetost med strogo formo in vsebinsko kompleksnostjo. Pesnica se je s haikuji predstavila že v zbirkah Zima vezilja (Mladinska knjiga, 2016), Naj bo poleti (Mladinska knjiga, 2018) ter Ognji in sence (Mladinska knjiga, 2024). Za najnovejši nabor pesmi velja enako kot za predhodne zbirke, namreč, da haiku jemlje bolj ali manj zgolj kot formalni okvir, vsebinsko pa odstopa od tradicionalne japonske zasnove te pesniške forme. Podobe narave so sicer močno prisotne, vendar nimajo pomiritvene funkcije. V njih ni kontemplacije, temveč zareza. Tam, kjer bi klasični haiku iskal skladnost med človekom in svetom, Makarovič vpelje nelagodje, prelom, celo grozo. Voda, drevo, sneg – vse to niso več elementi harmonije, temveč nosilci tesnobe in razpada. Tako haiku ni več sredstvo pomiritve, ampak način, kako izraziti nemir sveta.

Zbirka je razdeljena na tri dele, in sicer na poglavja »Vodales«, »Živinmlini« in »Tista dežela«, ki nekako tudi narekujejo ritem branja. Ta ni linearno narativen, temveč cikličen: od elementarnih podob do prepoznavnih simbolov in končno do refleksije prostora in spomina. Vsak razdelek razvija specifične motive, a vsi delujejo kot del istega sistema, kjer se naravni in človeški procesi prepletajo.

»Vodales« se preko ponavljajočih se podob vode in lesa osredotoča na stik med človekom in naravo, pri čemer narava ni pasivno ozadje, ampak aktivna sila. To morda posebej dobro ponazori haiku »Jaz se ne grem več. / Pa naj postanem papir, / je reklo drevo.« Drevo govori, a njegova izjava ni antropomorfna tolažba, temveč izraža nezmožnost nadaljevanja. Podoba papirja, ki lahko nastane iz drevesa, ne pomeni transformacije v uporabno ali estetsko funkcijo, temveč odpoved obstoju. V tem sklopu Makarovič naravne elemente uporablja kot orodje introspektivnega in moralnega pritiska: voda, les in rastline niso le motivi, temveč način, kako oblikovati jezikovni prostor, poln napetosti.

V poglavju »Živinmlini« se narava prepleta s strojem. V verzih »Mah je prerasel / negibno mlinsko kolo. / Mlinar pozabljen« gibanje postane spomin, mehanizem pa relikvija, ki jo narava počasi vrača v svoj ritem. Mah ni le znak propada, temveč tudi dokaz, da življenje vztraja tam, kjer je človeški vpliv že popustil. Makarovič s tem nadaljuje dialog z vodo iz prvega sklopa. Element, ki je nekoč poganjal mlin, se zdaj kaže v svoji odsotnosti. Med tekočim in zastalim nastaja napetost, ki ni le motivna, ampak tudi etična: svet, ki ne teče več, je svet brez pričevanj.

V zadnjem poglavju »Tista dežela« Makarovič pogleda v prostor, kjer se meja med domačim in tujim izrisuje v jeziku samem. Če vsebino ponovno ponazorim z izbranim haikujem, kjer je izključitev zapisana v pokrajino: »Ta domačija / snežen jezik pokaže / nepovabljenim.« Sneg, ki se sprva zdi nedolžen, se prepiše v opozorilo. Prisotnost »nepovabljenih« ni le družbena, temveč razpira razmerje moči, ki določa, kdo ima pravico do prostora in kdo ostaja zunaj. Jezik je tu hkrati snov in orožje – hladen kot vreme, ki ga opisuje. Kratka forma haikuja ne omejuje, ampak zaostri izrek; v nekaj zlogih se stisne občutek nadzora, distance in tihe grožnje, ki prežema celotno zbirko.

Jezik zbirke je natančen in ekonomičen. Napetost ni posledica dramatizacije, temveč same koncentracije besede in omejitev haikuja. Ironija in etična drža se pojavljata v kontrastih, v tem, kar ni izrečeno, a se vseeno čuti. Tridelna struktura zbirke omogoča, da se motivni tok razvija od naravnega preko mehaničnega do prostorskega in simbolnega, pri čemer se vsaka sprememba logično povezuje z naslednjo. Zbirka tako vzpostavlja sistem, kjer haikuji delujejo kot mikrorezi: vsak kratki verz vzpostavlja jasno napetost, ki se oblikuje med naravnim in človeškim, med preteklostjo in sedanjostjo, med rutino in krizo. Motivi vode, lesa, mlina in telesa se skozi tri poglavja vztrajno prepletajo in postajajo vse bolj večplastni.

Zbirka je po številu vključenih haikujev doslej najobsežnejša, vključenih jih je namreč več kot dvesto. To je tudi za vsebinsko močno zbirko preveč. Kljub razdelitvi na tri motivno ločene sklope se posamezne pesmi hitro začno ponavljati. Podobe, ki so sprva učinkovite, se z rabo izpesnijo, izgubijo napetost in postanejo skoraj prepoznaven pesniški refren. Makarovič natančno gradi vsak haiku, vendar se začnejo verzi ob takšni količini zlivati drug v drugega; razlike med poglavji se mehčajo, meje med podobami pa zabrišejo. Občutek je, kot bi se notranji ritmi zbirke postopoma izčrpavali, dokler se ne vzpostavi stanje miru, ki ni pomirjujoče, temveč prazno.

Kot smo pri Makarovič že vajeni, se tudi v Tisti deželi vzpostavi svet, v katerem imata pomembno mesto krutost in zlo. Njen pogled je neusmiljen, a ne zato, ker bi želela soditi. Zdi se namreč, da se zaveda, da je pesem nemočna proti mehanizmom oblasti in zgodovine, a prav v vztrajanju ohranja nekakšno pokončnost. Zlo v njenih verzih ni posledica posameznih dejanj, temveč stanja sveta. Zgodovina, ki se ponavlja, ni spomin, ampak struktura – krog, ki ga človek ne more zapustiti. V tem krogu je pesem edina točka upora: zmožnost poimenovati trenutek, ko se običajnost sesuje in razkrije svojo krhkost.

Tista dežela je zato zbirka, v kateri haiku deluje kot sredstvo analize in refleksije, ne meditacije. Tridelna struktura omogoča zgradbo, v kateri se vsak sklop odziva na prejšnjega, hkrati pa vzpostavlja občutek notranjega toka – kot bi se voda iz prvega poglavja prelila v mehansko tišino drugega in nazadnje v zimsko otrplost tretjega. Pesniški jezik pa vselej ostaja jedrnat, analitičen in etično zgoščen; nikjer ne popušča, nikjer ne išče olajšanja.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.