Moje domovine so telo, hiša, jezik, gozd, človeštvo, planet in še mnoga druga snovna in nesnovna okolja

O domovini, razočaranju in prenovi starih hiš smo se pogovarjali z Ajdo Bračič, avtorico oktobrskega gostujočega eseja »Izpisati domovine«.

Si arhitektka in pisateljica. Si vedno hotela početi ravno to dvoje?

Najbrž ne ravno to dvoje. A od nekdaj sem bila nagnjena k ustvarjalnosti, zanimala sta me jezik in prostor, rada sem raziskovala in preizkušala, pisati sem začela že precej zgodaj. Arhitektura in literatura (z vsemi svojimi poddejavnostmi in mejnimi polji) sta torej dve izmed reči, ki bi jih lahko počela, in sta mi danes v največje veselje. Še vedno pa je ogromno reči, ki sem jih na kakšni točki v mladosti hotela početi, pa jih ne, recimo postati gozdarka, igralka, režiserka, detektivka, slikarka, zgodovinarka, prevajalka, pevka, arheologinja, antropologinja, botaničarka itd. Mogoče je torej pravi odgovor: ne, mogoče nisem hotela početi ravno tega, ali pa vsaj nisem pričakovala, da bosta ravno to moja dva poklica, ampak vedno sem hotela početi kaj temu sorodnega – in tudi početi več stvari hkrati.

V eseju »Izpisati domovino«, ki je bil včeraj objavljen na tem portalu, pišeš o naslovnem pojmu. Sama priznaš, da se ti to zdi malo nenavadno – praviš: zakaj ravno jaz. Če ti zastavim še drugo stran tega vprašanja: zakaj ravno domovina?

Kot omenjam tudi v eseju, je bilo povod za razmislek vabilo Muanisa Sinanovića na tematsko branje mlajših literatov z naslovom Izpisati domovine novembra 2024, nad katerim sem bila iskreno začudena, saj si nisem mislila, da je domovina v mojem pisanju posebej prisotna. Začela sem se torej spraševati, kaj mi domovina pomeni in kaj jaz pomenim njej, in na neki način se je pokazalo, da se pri pisanju vendarle veliko ukvarjam s tem pojmom, a morda na nekoliko impliciten način. Zelo hitro je namreč postalo jasno, da je zame domovina vse kaj drugega kot nacionalna država, s temi številnimi pod- in nad- domovinami se esej tudi začne: moje domovine so telo, hiša, jezik, gozd, človeštvo, planet in še mnoga druga snovna in nesnovna okolja, iz katerih izraščam in sem v njih doma. Toda država je tista družbena organizacija, ki upravlja z odnosom in dostopom do vseh ostalih domovin, torej do lastnega telesa in drugih teles, do možnosti naseljevanja in bivanja, do rabe jezika, do naravnih virov. Tudi sama sem del te družbene organizacije, te skupnosti, in v idealnih pogojih lahko nanjo vplivam, k njej pripomorem. Mislim, da je bil del motivacije za pisanje tudi ta ambivalentni odnos do lastne države in držav nasploh, ki se v času trenutnih političnih kriz še zaostruje: želja po soodločanju in izboljševanju na eni strani ter frustracija nad večinsko nezadostnostjo takšnih sistemov na drugi.

Si malo starejša od Republike Slovenije. Kot zapišeš, sta skupaj prehodili pot »od naivnosti do razočaranja«. Znaš identificirati vzrok tega razočaranja ali gre za nekakšen celokupen občutek?

Začetkov Slovenije se le bežno ali pa sploh ne spomnim, vem pa, da je po osamosvojitvi vladalo precej optimistično vzdušje – seveda, kako ne bi, osamosvojitev je vendarle nekaj mogočnega. Novi sistem je obljubljal bolj proste roke, ustvarjalno svobodo, nov začetek. Potem pa se je v času mojega odraščanja izkazalo, da so bile takrat na začetku številne stvari slabo premišljene ali površno zastavljene in da so posledice tega prehoda na nov sistem dolgoročne in slabo predvidene. Ena izmed takšnih potez, ki nam danes delajo najhujše težave, je Stanovanjski zakon iz leta 1991 oziroma t. i. Jazbinškov zakon, ki je privatiziral stanovanja. Zaradi kombinacije te odločitve in kasnejših okoliščin imamo danes izrazit prepad med lastniki in najemniki nepremičnin, ki se žal z vsako generacijo še povečuje, nepremičnine pa so postale tudi predmet špekulacij in tržno blago, ki močno vpliva na celostno stanje v gospodarstvu. Takih potez je država povlekla še nekaj, povezane so z infrastrukturo, podjetništvom, zdravstvom – mislim da je šlo pri večini za slepo sledenje nekim primerom iz drugih okolij, ki pa niso bili prenosljivi v naš prostor. Razočaranje je najbrž povezano tudi s čedalje bolj opazno razgradnjo tega, kar se je moji generaciji tekom šolanja predajalo kot vizija združene, demokratične in sprejemajoče Evrope.

Ena od stvari, ki jo omeniš v eseju, je pridno udejstvovanje v kapitalistični produkciji na škodo skupnega dobrega. Takšna individualizacija je značilna za kapitalistične družbe, hkrati pa se zdi, da je Slovencem nekako pisana na kožo – kot praviš, »pridnost« in obdelovanje (lastne?) zemlje omenja že Vodnik. Se ti zdi, da se pri nas laže kot kje drugje sprijaznimo s takšno periferno marljivostjo?

Mislim, da je pridnost nekaj, kar pri nas cenimo, ko govorimo o delavnosti in iznajdljivosti, in nad čimer vihamo nos, ko bi komu radi očitali nedomiselnost in ubogljivost. Pogosto jo zagovorniki kapitalizma razumejo kot maloumno pridnost državnih uradnikov, ki naj bi zgolj ponižno in leno sledili skorumpiranemu državnemu aparatu. Toda sledenje viziji samouresničenja skozi malo podjetništvo je podobno nereflektirano, le da ta, ki diktira ideologijo, ni več država – ki svoja pravila in oblastne sisteme vsaj relativno jasno obelodani –, pač pa dosti bolj zakrit, zagoneten sistem, ki zasužnjuje z iluzijo svobode. Mislim, da je pot iz te dvojnosti lahko zgolj vzgoja odprtega, kritičnega duha, ki pa ni nujno v nasprotju z odgovorno in predano »pridnostjo«.

Leta 2021 si ustanovila Kajžo, stičišče za prenovo in trajnostne oblike bivanja, platformo za povezovanje entuziastov in strokovnjakov za prenovo. Je to tvoj poskus narediti domovino »bolj gostoljubno, bolj sprejemajočo, bolj neustrašno« in »prijetnejšo za bivanje«? 

Gotovo. Trenutno naša država bolj kot birokratsko naporne sistemske spremembe omogoča, da veliko pobud pride »od spodaj navzgor«, da se ljudje začnejo samoorganizirati, iskati rešitve in potem oblikovati skupna stališča, ki pridejo prav tudi pri zagovorništvu, pritiskih na odločevalce ter preoblikovanju zakonodaje. Kajža je poskus, da bi se ljudje izven strokovnih krogov začeli navduševati nad prenovo starih hiš in gradnjo z naravnimi materiali, ki sta vsekakor prihodnost arhitekture, ter da bi ponudila prostor za resne debate o tem, kako to dvoje pri nas napraviti bolj dostopno, enostavno za končnega uporabnika, tudi finančno in operativno lažje. Kajža je tudi poskus razmisleka o tem, kako tradicijo in dediščino razbremeniti zatohlih nacionalističnih prizvokov, jo iztrgati iz mistifikacije in jo vključiti v sodobno življenje.

Najboljša knjiga, ki si jo prebrala letos?

Pogled v bralno razpredelnico letošnjega leta, ki jo vodim v beležnici, razkriva, da so si pet zvezdic zaslužile Tolstojeva Smrt Ivana Iljiča, Čehovov Dvoboj in Beguni Olge Tokarczuk, slednje sem sicer brala drugič, s štirimi zvezdicami in pol pa so jim tesno za petami Nespečne noči Elizabeth Hardwick ter Loterija in druge zgodbe Shirley Jackson. Morda malce klasičen nabor, ampak tako pač je.

Kmalu bo pri LUD Literaturi izšla tvoja nova knjiga. Tokrat gre za roman. Kaj lahko pričakujemo?

Menim, da lahko vsakršno pričakovanje pokvari knjigo, zato bi vas v resnici prosila, da pričakujete čim manj. Povem pa lahko, da je to roman o gozdu, sestrstvu, ognju, samoti, veri in vraževerju ter da v romanu nastopajo dva lubadarja, en komet in najmanj štiri različne vrste žajblja.