Leti samo naravnost. Ne razmišljaj. Ne boj se. Nikoli ne veš, kje čaka nate tvoj osebni loparček

Ker z Dejanom Kobanom sodelujem že nekaj let (za njegov obstoj pa vem že dlje), sem se že navadil, da je precej alergičen na suhoparne življenjepise. Tako ne čudi, da se na zavihku svoje najnovejše pesniške zbirke mrčes predstavi s tem, da »[o]božuje bananine margarite. Prezira serijske zmagovalce. Fasciniran je nad nezanimivostjo dubajske čokolade. V denarnici ima vedno 250 srbskih dinarjev, 5 savdskih rialov, 100 čeških kron in 500 albanskih lekov. Za vsak primer.«

Človeku, kot je Dejan Koban, človeku, ki živi, diha in neprestano prebavlja poezijo, najsi še tako neokusno (mnogokrat po mnenju tistih, ki bi po službeni dolžnosti morale_i imeti brbončice razvite, kolikor je človeško mogoče, a so na žalost navajene_i le na pistacijeve tortice), človeku, ki se na vse pretege trudi, da bi odpiral prostor čim bolj raznolikim pesniškim glasovom, tudi tistim, ki so bili do nedavnega odrinjeni, bi torej težko zamerili, da se stihoklepstvo prikrade tudi v njegov življenjepis.

Sicer je pa Dejan Koban rojen leta 1979 na Jesenicah. Mrčes naj bi bil njegova osma zbirka, čeprav sam pravi, da jih je do sedaj napisal okoli 20: »Osem jih je izdal, dve sta shranjeni v oblaku, pet jih je med selitvami izgubil, pet pa obredno odvrgel v kontejnerje za papir.« Je pevec-interpret v noise kolektivu nevemnevem in seveda ustanovitelj ter glavni urednik založbe Črna skrinjica, ki je v slovensko pesniško sfero vbrizgnila več kot le za okus drznosti, eksperimenta in brezkompromisnosti.

Za intervju sva se usedla v kavarno SEM in naročila radler isotonic, ker ni bilo več fritz-kole.

Priznati moram, da mi je od vseh tvojih zbirk do sedaj mrčes najbolj pri srcu. Pesmi so fokusirane, strnjene, bodeče in obenem zabavne. Odlična se mi zdi povezovalna motivika raznoraznih živalic in golazni. Kaj je navdihnilo to zbirko?

Velikokrat rečemo: »O, ta golazen!« Ta beseda ima podobno konotacijo kot beseda v srbskem oziroma hrvaškem jeziku, ki je morda še bolj eksplicitna – gamad. Ta lahko pomeni tudi »izmeček«. Izmečki so ljudje, ki so na robu družbe in so zanjo nekoristni. Osebki torej, ki jih nekateri deli družbe spreminjajo v objekte. Niso več razumljeni kot individuumi, ampak kot predmeti. Pred kratkim sem doživel enega najbolj pretresljivih momentov svojega življenja. Sprehajal sem se s kužkoma, hodili smo ob stavbi Sokolskega doma Tabor, ko se je izza ograde pojavila neka glava. Bil je brezdomec, ki se je tam urejal in je ponevedoma na hitro dvignil glavo, zaradi česar sta psa ponorela. Za psa ta človek ni bil izmeček, golazen ali gamad, bil je samo nekdo, ki ga tam nikoli prej ni bilo. Psa sta bila vznemirjena in družba pogosto tako ravna z določenimi ljudmi. Zelo hitro sodimo. Tu je srž zbirke, zato ponujam tudi loparčke. Nekaj ti leze po roki, vzameš loparček in »tuf, tuf« – udariš, ne da bi pogledal, katero bitje si udaril. Poanta zbirke je, da te na hitro oklofuta. So zelo drobne pesmi, kot neke muhe. Hitro pridejo in hitro grejo, se odstranijo iz naše realnosti. Zato je naslov zbirke mrčes, dočim v zbirki ni nobenega mrčesa, so druge živalske vrste.

Mnogokrat praviš, da za svoje pisanje ne pričakuješ nagrad. Vem, da to izhaja iz tvojih izkušenj dolgoletnega spoznavanja s slovensko literarno in predvsem pesniško krajino. Se tudi ti v zbirki kdaj postaviš v vlogo mrčesa? V zbirki so neki liki, ki niso mrčes in ki v slaščičarnah jedo tortice. Kako trenutno ocenjuješ pesniško klimo v Sloveniji? Kakšno je stanje?

Pesniška klima je izrazito naravnana na več polov. Imamo intelektualno plemstvo, ki je zrežirano v žirijah in v določenih uredništvih. Največ tega plemstva je ostalo na Filozofski fakulteti, ker je veliko založb in revij v tem času že »crknilo«. Vedno so se in vedno se bodo okoli določenih profesorjev in profesoric konstituirale drobne skupine pripadnikov, pripadnic intelektualne elite, ki mislijo, da so nekaj več, in ki imajo visoke cilje. Mislijo, da bodo z bližino profesorjem, profesoricam doživeli neki karierni preboj. Preden se vpišejo na fakulteto, pa pozabijo, da teh služb ni več. Tiste, ki so ostale, pa so plemiško naravnane – delujejo po principu dedovanja. Ni nujno, da krvnega.

Ta način delovanja se pozna tudi recimo v tem, da neke osebe na sceno sicer pridejo dokaj skromno, ampak pričakujejo, da bodo takoj preskočile štiri stopničke. Precej hitro dobijo službe pri nekaterih založbah, festivalih in drugod. Nekateri ljudje pa lahko delujejo ali delujemo vrsto let in ne dobimo nobene priložnosti. Zdaj mi je že vseeno, a ni bilo vedno tako. V 20 letih delovanja nisem bil (niti) nominiran za nobeno nagrado. Preberem od 300 do 400 zbirk na leto in vem, da pišem bolje od mnogih, ki so nominirani. Pišejo slabo, a imajo doktorske nazive, imajo povezave v močnih institucijah ter založbah in to izkoriščajo. Veliko ljudi tega ne ve, a tako mreženje je zelo prisotno. Ko so te mreže stkane, se jih zelo težko predre. Zelo so lepljive in kompaktne. Ko se enkrat guncaš v tej mreži, te nobeno neurje ne zbeza iz nje.

Verjetno je tvoja ocena stanja spodbudila tudi ustanovitev Črne skrinjice, ki je zdaj v svojem tretjem letniku – kako bi povzel dosedanje delovanje in sprejem Črne skrinjice? Se ti zdi, da postaja obstoj založbe vse bolj smiseln in urgenten? Opažaš kakšne spremembe?

Črna skrinjica je nastala iz več razlogov. Eden izmed najbolj ključnih je ta, da je pri velikih, etabliranih, močnih založbah izdajanje poezije vedno manj načrtno prisotno. Vedno bolj izgleda kot injiciranje infuzije v napol mrtvaka. Naše velike založbe izgledajo kot napol povoženi polži. Moram reči, da po treh letih in pol delovanja, po 28 izdanih knjigah ne moremo več trditi, da smo alternativna založba. Smo v bistvu »mainstream« založba. Smo največja založba za poezijo v Sloveniji. Glede produkcije se z nami morda kosa Hiša poezije, drugi pa capljajo za nami. Nimajo za burek. To je bil moj namen.

Drug pomemben razlog je ta, da sem želel ustanoviti varno odskočno desko z ograjo, katere se avtor ali avtorica lahko oprime in razmišlja, ali bo skočil ali ostal v zavetju. Torej odskočno platformo naših avtoric in avtorjev. Zelo sem vesel, da bodo nekateri šli k drugim založbam, ampak se bodo tudi vračali. To je zame največja nagrada – da smo postavili naše avtorice in avtorje v literarno polje.

Veliko ljudi misli, da je Črna skrinjica specializirana za mlade avtorice in avtorje in za prvenke in prvence, kar ni res. Specializirana je za nenadkriljive, neodvisne, netrendovske pisave. Za pisave, ki se ne uklanjajo nobenemu vrtičku ali bazenčku. Pisave, ki so popolnoma zoprne, same. Morajo imeti tvar, ki te rukne od prve do zadnje strani (in ne le od prve do zadnje pesmi – svoje knjige koncipiramo kot umetniške izdelke, ki jih listaš).

Ljudje, ki se ukvarjamo z literaturo, se radi pritožujemo nad pomanjkanjem financ. Večinoma utemeljeno. Kako bi komentiral očitke, da Črna skrinjica (ki je sicer ena redkih neodvisnih založb v Sloveniji, ki se financirajo izključno iz prodaje) ne honorira svojih avtoric_jev?

Iskreno teh očitkov sploh nisem poznal, dokler mi jih nisi povedal. Črna skrinjica je povsod, a nihče drug mi ni tega povedal v obraz. Očitek bo naredil tisti, ki nič ne naredi, tisti, ki nima pojma, in tisti, ki mu ni mar za to sceno. Črna skrinjica je narejena po principih zadruge. Avtorji in avtorice vanjo prinesejo svoje pisave, svoje znanje, svoj način nastopanja, ki jih pri Črni skrinjici tudi razvijajo. Ta pa jim v zameno za to naredi knjigo, kar ni poceni. Črna skrinjica deluje transparentno od samega začetka. Nobenemu avtorju ali avtorici nisem obljubil česa, česar ni dobil ali dobila. Vsakemu, ki pride, povem, da honorarja ni oziroma da ga dobi v obliki 20 ali 30 izvodov, ki jih lahko po svoje distribuira. Mi damo račun in žig, če želi, in sam ali sama to lahko prodaja. Ali pa podari. Črna skrinjica nalašč ni vpeta v javno sofinanciranje. En zelo pomemben razlog je ta, da je Javna agencija za knjigo podrejena Ministrstvu za kulturo, torej vladi Republike Slovenije. Če bo pod neko vlado proračun manjši, bo verjetno tudi JAK dobil manj denarja. Mi se sicer bomo prijavljali za sredstva, a samo s tistimi projekti, ki nas ne bodo ogrožali. Če bi nam na razpisu dodelili sofinanciranje za recimo samo dve knjigi od prijavljenih petih, naj jaz kot glavni in predvsem odgovorni urednik to sprejmem? Jok, brate, odpade. Zaradi ljudi v komisijah ne bom nazadoval s programom, z lastnim denarjem in z vložkom, ki je popolnoma prostovoljen.

Od samega začetka mi je bilo pomembno tudi, da se sodelovanje z avtorjem ali avtorico odpre in da se omogoči vpogled v proces izdelave knjige. Da ta oseba pove, kakšne želje ima glede oblikovanja knjige, a oblikovalec je na koncu vedno šef. Pomembna sta mi komunikacija in kompromis. Naša glavna oblikovalka je Jana Kumberger, ki je tudi avtorica celostne grafične podobe prvih dveh letnikov. Od prejšnjega leta pa sta zraven tudi Iza Oblak in Gal Grobovšek. Mirno lahko rečem, da so med najboljšimi, največjimi profesionalci na področju knjige. Točno vedo, kaj knjiga potrebuje in česa ne. Zelo hitro lahko zaradi zanosa prideš do kiča.

Na literarni sceni je bilo pred kratkim tudi veliko govora o višanju najemnin na Slovenskem knjižnem sejmu. Osebno se mi zdi to kot zabijanje žebljev v krste malih založb, vsaj glede njihove prisotnosti na sejmu. Ironično je, da po moji presoji prav te izdajajo najbolj kvalitetno literaturo v Sloveniji. Kako bi to komentiral?

Sejem je trenutno obrnjen samo k temu, da organizatorji dobijo čim več denarja. Ni druge razlage, zakaj je letos prišla odredba, da male založbe ne smejo več sodelovati z najemom mize, ampak zgolj z najemom stojnice. Mizo lahko najame samo še periodični tisk ali pa samozaložnik. Črno skrinjico urejam praktično kot samozaložnik. Imam nekaj ljudi, ki pomagajo. Ti urejaš njen profil na Instagramu. Imamo tri oblikovalce. Imamo našega lektorja Jerneja Županiča. Pri prodaji se bomo okrepili z Iris Vinski. Poleti pa prihajata še kolega in kolegica, ki bosta zasnovala našo spletno stran. Imeli bomo večjo ekipo, a večino dela opravim sam. Primer osebe, ki tudi žrtvuje ves svoj prosti čas, je Tatjana Jamnik z založbo KUD Police Dubove. To je dejansko tudi samozaložba – ona sama počne vse. In samo zato, ker piše »KUD«, torej ker je društvo ali zavod, ne moreš več najeti mize. Najmanjša stojnica pa stane 1990 €, in to osnovna! Brez obveznega vpisa, kotizacije, tipskega napisa. Grozljivo je, da se organizatorji sejma tako obnašajo. Obstaja finančna pomoč Jaka, a to bi se dalo enostavneje urediti, če bi se pri sejmu zavedali, da ne prodajamo kumaric. Knjiga ni namizna igra, ni set lego kock, ni »six-pack craft pirčkov«. Knjiga ni iste vrste produkt kot dva milijona paketkov sira za toaste. Nekatere stvari se lahko prodajajo na veliko, knjig pa ne jemo in ne pijemo.

Zakaj si se odločil, da mrčes izdaš pri založbi LUD Literatura, in ne pri Črni skrinjici?

Mrčes sem najprej poslal na razpis Sončnica, vsa nora od svetlobe. To je zbirka pesniških knjig pri Hiši poezije. Prvih šest let sem bil eden izmed tistih, ki so izbirali knjige. Vsak povabljeni član žirije izbere eno knjigo. Glavni in odgovorni urednik založbe Ivan Dobnik se je odločil, da bo komisijo prevetril, zato nisem bil več povabljen, sem pa poslal svojo knjigo. Ta knjiga ni bila izbrana. Bil sem globoko užaljen, ker je bilo tisto leto kar nekaj izbranih knjig po mojem veliko slabših od moje. Potem sem knjigo poslal Veroniki Šoster pri LUD Literaturi, ki jo je takoj sprejela. Ponosen sem na to zbirko. Je zafukana – pardon – zajebana, gomazeča, smešna, zna tudi pobožati.

Poleg tega pa se mi zdi izdajanje knjig pri lastni založbi nehigienično. Tega nikomur ne vsiljujem, je le moje mnenje. Če bi pri Črni skrinjici izdal svojo knjigo, bi se mi to zdelo kot primer korupcije.

Če bi bila knjiga mrčes žival, katera bi bila?

Mesarska muha. Je velika, grozeča, ampak se zelo lepo sveti.

Če bi bila knjiga mrčes omaka, katera bi bila?

Čili 12-ka.

Če bi bila knjiga mrčes peticija, katera bi bila?

Referendum proti oboroževanju in za izstop iz NATA.

Ali imaš literarne vzornice_ke? Ali na splošno ljudi, za katere bi rekel, da so v čemerkoli tvoje_i vzornice_ki?

Če srečam Slavoja Žižka, Boruta Pahorja ali Janeza Janšo, se v mojem želodcu ne prebudi nič. Mislim, da vzornikov nimam. Glede literarnih vzornikov in vzornic pa lahko rečem, da so mi vzor vsi in vse, ki so do zdaj pri Črni skrinjici izdali knjigo. Tudi marsikdo, ki je prej izdal knjigo: Matjaž Hanžek, Ivan Volarič – Feo, Franci Zagoričnik, Ifigenija Simonović (sploh na začetku), Saša Vegri, Aleš Kermauner (njegova knjiga se mi zdi najbolj avantgardna iz šestdesetih, še bolj kot Šalamunov Poker), Tomaž Šalamun (z zbirko Namen pelerine), Allen Ginsberg, Charles Bukowski, Tomislav Vrečar (eno njegovih prvih zbirk sem bral na bazenu v Radovljici, kjer sem čuval malo sestrično, da se ni utopila), Iztok Osojnik, Svetlana Makarovič (sploh na začetku), Nataša Velikonja (z Abonmajem in Plevelom) … Še cel kup drugih.

Poleg tiskane verzije mrčesa bo izbor pesmi (in njihovih prevodov) izšel tudi v obliki albuma na kaseti. Zanj si se povezal z Jako Bergerjem. Zakaj si se odločil za to?

Sem eden redkih »frontmanov«, ki ne znajo peti (pri bendu nevemnevem). Zelo rad sodelujem z ljudmi z vseh področij. Jaka Berger ima izjemno bogato kariero in je odličen glasbenik. Zanima ga zelo širok spekter glasbe, zato sem ga povabil.

S katerim verzom ali poslanico bi poslal mrčes v svet?

Leti samo naravnost. Ne razmišljaj. Ne boj se. Nikoli ne veš, kje čaka nate tvoj osebni loparček.