Veliko nas je, veliko več kot 150, ogromno.

Kako? Raznovrstno.

Hegemonija namreč ni le neznosno dolgočasna.

Z javnim izrekanjem je en cel hudič.

To je tisto, kar me tolaži, medtem ko pada tema.

Če smo se strinjali, da je kultura v javnem interesu, zakaj jo je potem vedno znova treba upravičevati?

Ker v resnici ne veš, kakšen človek bi bil.

Kaj pa, če je problem v meni, ker od romana pričakujem, da bo poezija?

Morda se na prvi pogled zdi, da bomo le stežka dali cesarju, kar je cesarjevega, in bogu, kar je božjega.

Skratka, delal sem se, da me vse to prav malo gane, ker oh, itak ne morejo razumeti.