LUD Literatura

Vse te zgodbe

Julijska kolumna

Sašo Puljarević

Spet prihaja tisti čas v letu, ko se me loteva nekakšno globinsko nelagodje. Vroče bo – vsaj po navadi je vroče –, po medijih bodo odzvanjale novice, variacije na vsakoletno temo s sem in tja kašno novejšo provokacijo. Na televizijskih zaslonih bodo možje v črnem stali in se potili pod žgočim soncem, defileji govorcev in črnih dežnikov, senčnikov, se bodo izmenjevali s tišino in aplavzi; vrste zelenih krst in belih nišanov bodo vznikale v kadrih različnih poročevalcev, arhivski posnetki vojakov, avtobusov in čokoladic se bodo stekali skupaj s podobami mater, hči, sester, žensk, ovitih v belo. Obrazi nekaterih bodo pogreznjeni v odsotnost, po nekaterih bodo polzele solze, spet z drugih bo sijal nepopisen bes.

Spet bo 11. julij in spet se bom boril z impulzom, da bi ugasnil televizijo, utišal radio, zaprl spletne portale, z impulzom, da bi se obrnil stran, odvrnil pogled, utišal vest, preglasil nelagodje. A ne bo šlo. Tako kot zadnjih nekaj let se bom tudi letos spomnil replike iz drame Prividi iz srebrne dobe Almirja Bašovića, v kateri Fatima pravi: »Nas žrtev so se vsi naveličali.« In te misli ne bo mogoče utišati.

Rojen sem leta 1995; štiri leta po tem, ko je Slovenija razglasila samostojnost, istega leta, ko se je zgodil genocid v Srebrenici, dva meseca in deset dni preden se je – vsaj nominalno – končala vojna v Bosni in Hercegovini ter pet let in en dan preden je v Srbiji padel Milošević. Ničesar se ne spomnim, jasno, a kar me v teh dneh pred 11. julijem muči, je to, da ne vem, kdaj sem se ovedel vsega, kar se je dogajalo v devetdesetih. Ker v moji družini nihče nikogar ni zares sovražil, vsaj upam, da ne, a hkrati se je vedno vedelo, kdo je na kateri strani. Družinske zgodbe namreč niso nič drugega kot miti, ki kot katerikoli drugi delujejo po principu sakrosanktnosti, in verjetno marsikateri vladar družinam zavida to prefinjeno zmožnost popolne indoktrinacije.

Rad bi vedel, kdaj sem se ustavil, se prvič zavestno soočil z vsemi temi zgodbami in podvomil o tišini, gosto stkani in elastični, ki je z lahkoto odbila vsakršen očitek. »Ja, ampak …« Ta vsemogočni ampak, ki je priklical generacije in generacije pobitih, zatiranih, utišanih, posiljene prababice, požgane domačije, pohabljene strice, čudežni ampak, ki je blažil nemir, ki so ga v meni sprožale podobe in zgodbe iz zunanjega sveta, ampak, ki je s takšno lahkoto gradil imaginarnega velikega zlobnega Drugega in sprevrženo, a zato nič manj logično vzročno-posledično povezavo. Zob za zob, in tako že od Hamurabija, ne odkrivaj tople vode. Ampak, ki je v meni plast za plastjo nalagal nevarne zgodbe, zaradi katerih bi v drugačnih okoliščinah postal povsem drugačna oseba. Še vedno jaz, a povsem drugačen.

In šele ob tej misli me zazebe do kosti. Bojim se zastaviti si vprašanje, ker nimam gotovega odgovora. Vem le, da ne vem, kaj bi bilo, če bi bilo. Bi bil zmožen v začetku devetdesetih obrzdati valovanje vseh tistih naloženih zgodb, ampakov? Bi si upal zoperstaviti se plemenu? Bojim se, da bi malo, ampak res malo manjkalo, pa bi bilo vse popolnoma drugače. Hočem reči, če bi se rodil nekje konec šestdesetih, obstaja zelo velika verjetnost, da bi me ampaki požrli. Z gosto brado, to je ena redkih stvari, ki jih lahko dosežem brez težav, in šubaro na glavi bi požigal hiše, jim jebal mater balijsko, ustaško, šiptarsko, z razbeljeno erekcijo, ki bi jo tudi dolgo po tem lahko vzbudil samo še občutek nadvlade, bi posiljeval Fahre, Marije in Melise, preden bi jih pobil in vrgel v Drino, ali pa bi jih naložil na avtobus in jih z neizbrisnim spominkom poslal v boljšo prihodnost. Morda bi streljal na nove in nove vrste moških, golobradih, suhih, malo manj suhih, zaraščenih, smrdljivih, krvavih, gledal, kako padajo v jame v Potočarih, in vsakič ko bi šel na pavzo mimo grafita »No teeth? A mustache? Smell like shit? Bosnian girl!«, bi se namuznil, ti nizozemski modročeladniki sploh nimajo tako zelo slabega smisla za humor. Mogoče bi stal na kakšnem hribu nad Sarajevom, bedel nad alejo ostrostrelcev in tekmoval, kdo jih zadene več … ne, ne, pustil bi tistemu mulcu, da steče skoraj na varno za vogal tiste hiše, naj pomisli, da se je že rešil, potem pa bi ga šicnil direktno v čelo. Lahko bi granatiral Vukovar, Dubrovnik, peljal tank na Kosovo … možnosti bi bile resnično neskončne. Lahko bi. In to je pravzaprav tisto, česar se v teh dneh pred 11. julijem bojim. Ali bi res rekel, stop, jaz se tega ne grem? In če ne bi, ali bi se kdaj zavedel vsega, kar sem počel? Bi erekcija in zaslepljenost kdaj popustili in bi lahko rekel, pa četudi to nikomur nič ne bi pomenilo, ali bi lahko rekel oprosti, ne vem, kaj mi je bilo? Četudi samo zato, da bi trenutni jaz, resnični, laže živel sam s sabo? Ker v resnici ne veš, in to je tisto, kar me kljuva, ker ne veš, kakšen človek bi bil. Hočem reči, nihče se ne rodi s tem, da česa takšnega pa brezpogojno ne bi.

A težava je v tem, da sem hkrati prepričan, da se nihče ne rodi s tem, da nekaj takšnega pa brezpogojno bi. Ubijati, želim verjeti, pač ni tako preprosto. Ubijati okrutno, se izživljati, mučiti – še manj. Kaj potem? Kaj je tisto, kar pretehta, kar loči narodnega heroja od izdajalca? Seveda ima nekaj pri tem opraviti tudi banalnost zla, a si s tem še vedno ne morem pojasniti tudi tiste bolj neposredne akcije ena-na-ena. Kaj te vodi, ko stojiš pred človekom in se odločaš, ali ga boš ustrelil, posilil, zažgal, obesil ali razkosal?

Morda bo zvenelo naivno, a vse bolj se mi zdi, da so ključni vsi tisti ampaki, zgodbe, pripovedi, ki jih tisti, ki pripoveduje, trdno zveže z emotivnim stanjem in identitetno pripadnostjo poslušalstva in ki potem predstavljajo trden temelj, zatočišče, v katerem lahko človek samemu sebi upraviči tudi tisto še tako neupravičljivo. Ja, muhe ali miši so na primer nadležne, pobijamo jih, ker so škodljive, a pri tem pride do določene disociacije, vsaj načeloma jih ne razumemo kot subjekte, ne sovražimo jih zares. In če želimo v podobni meri opraviti z ljudmi, je torej neizbežno, da jih najprej zvedemo na podobno raven, jih že na imaginarni ravni razčlovečimo, jasno zarišemo ločnico mi – oni in jim pripišemo vsakršne atribute, ki jih bodo demonizirali, nam pa okrepili prst na sprožilcu, olajšali vest.

In vse te zgodbe, ki hranijo sovraštvo, se utrjujejo dvojno, ne pričajo le o tem, kako naš kolektiv dojema drugega, temveč potencirajo in si velikokrat tudi povsem izmišljujejo, kako drugi kolektiv dojema našega. Skratka, sovražnik je vedno na preži in pred vrati, mi pa žrtve, žrtve, žrtve … Ko sem raziskoval kulturo spominjanja za potrebe magistrske naloge, sem ugotovil, da povojne diskurze držav bivše Jugoslavije zaznamuje predvsem samoviktimizacija. A mi lahko nekdo razloži, kdo se je potem sploh tepel in zakaj?

Takšna banalizacija je na tem mestu morda neprimerna, a hočem ponazoriti, da vloga kolektivne žrtve vedno implicira tudi kolektivno krivdo. Ker je kolektiv A torej žrtev, mora biti kolektiv B nujno zločinec, in ker je kolektiv B zločinec, lahko pripadniki kolektiva A, žrtve, z njim počnejo, kar se jim zahoče. Skratka, gre za začaran krog, ki utrjuje boleči status quo in v resnici nima nič opraviti s kompleksnostjo (zgodovinske) resničnosti. Razumevanje dogajanja v sivinah namreč še nikoli ni bilo dobičkonosno, ne ustvarja kravala in razdora, ki ga nujno potrebuje divide et impera. In ne, sploh ne relativiziram zločinov, reči hočem le, da jih niso zakrivile nikakršne abstraktne entitete, temveč ljudje iz mesa in krvi, z imeni in priimki in z lastnimi odločitvami. Šele ko jih bomo poimenovali, pozvali k odgovornosti, šele takrat bo Fatima iz Bašovićeve drame našla vsaj neke vrste mir, šele takrat bodo vsi tisti, ki so se dolgo zatem rodili na drugi strani, katerikoli že, spoznali, da to nima nič opraviti z njimi, in se odrekli vsej tej mitomanski dediščini, se uprli vsem, ki bi jih zavoljo lastne koristi radi zabetonirali v orodja lastne pripovedi. In šele takrat bodo ugotovili, da obstajajo druge, drugačne zgodbe, tiste, ki so verjetno edine zmožne spreobrniti razčlovečenje, tiste, ki prenesejo vso kompleksnost in kažejo na vso neizmerno medsebojno bližino v vsej navidezni drugačnosti.

Takrat se bova s Fatimo spet srečala in rekel ji bom, da mi je neznansko žal, tako zelo neznansko žal, ona pa mi bo dlan položila na lice in se poskusila nasmehniti, vem, otrok, a to ni tvoja zgodba.

O avtorju. Sašo Puljarević (1995), baje literarni kritik, prevajalec in publicist, je doštudiral. Na ljubljanski Filozofski, seveda. V sklopu projekta časopisa Delo je prejel nagrado mlado pero za mladega kritika. Nekaj njegovih kritik najdete v Delu, predvsem pa v Literaturi in na Arsu. Prevaja iz bivše srbohrvaščine in makedonščine, se na Arsu … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • O nacionalizmih

    Dijana Matković

    S predstavo Jugoslavija, moja dežela sem imela, glede na tesnobo, ki mi jo povzroča gledališče, svojevrstno srečo. Na moji vstopnici je pisalo: trinajsta vrsta, prvi … →

  • Za Rachel

    Ana Schnabl

    Literaturo delamo zato, da ne bi imel zadnje besede kič, ampak bi spregovorilo življenje.

  • Biti star

    Michael Martens

    Je mogoče še kdo imel svet tako rad kakor jaz?

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.