tolčem po bleščečem steklu avtomata / da bi leta padla ven

Vsi izviramo iz otroštva, nato pa se moramo iz njega izseliti.

Kot profesorica je Alma Sodnik zaznamovala celo generacijo slovenskih filozofov in filozofinj.

Pa saj nisva tako brez denarja. Ti boš postala profesorica na faksu ali pa delala za neko hudo podjetje ali pa se bogato poročila.

Poezija sama ves čas teži k temu, da išče svoje mesto v družbi.

nihče ne dvomi, / da bodo / vse vse vse / ugotovile same

Pesniška zbirka Zaroletano, ki je nedavno izšla pri LUD Literatura, je njen pesniški prvenec. Ob izidu sva se s Saro na prvi toplejši pomladni dan dobili v kavarni SEM in se pogovarjali o njeni pesniški poti, izidu zbirke, literarnih večerih in slovenski pesniški sceni.

Pesništvo zaobjema vse teme, zato ne morem pisati zares monotematskih zbirk. Težko pišem direktno o nekem družbenem problemu, ker sem v poezijo vstopil na drug način. Danes bi rekel, da gre pri poeziji za stalen tok, v katerega samo stopim. Potem lahko dolgo časa sploh ne razmišljam o njej, ampak tok se nadaljuje in na srečo sem do zdaj še vedno našel pri-stop.

Večino dosedanjega življenja sem pisala predvsem poezijo, potem pa pred nekaj leti precej nepričakovano odkrila kratko prozo in se zelo našla v njej. Večina objavljenih zgodb je tako nastala v precej strnjenem obdobju po tem odkritju. Zgodbe niso bile napisane z namenom, da bi bile objavljene skupaj, kot celota, ampak je šlo bolj za nekakšen eksperiment, raziskovanje forme. Čez čas se je v zgodbah, ki sem jih napisala, začela izrisovati neka skupna tema oziroma atmosfera.

Utrujeni sva od lovljenja metuljev. Zato počivava v visoki travi, kjer zvenijo črički. Kraška tla dišijo po pečenem kruhu in poletju. Gledava v nebo.