Festival Vzkrik! s soočanjem publike in avtorja z bralnimi uprizoritvami v slovenski prostor prinaša veliko priložnosti za prijetne spopade idej o tem, ali je neka drama (že) dobra, pa tudi o tem, kakšna je podoba sodobne dramatike.

V prvih vdihih novega muzikala na odru Mestnega gledališča ljubljanskega Tisoč in ena noč je tišina. Igralci stojijo na odru in zrejo v publiko. Učinek je distanca, alienacija, delujejo kot tuje pleme, v katerega osebni prostor smo nesramno vstopili. Ob koncu predstave v naš osebni prostor vstopijo oni. Jih vanj res pustimo?Preberi

Dvigalo Petra Semoliča ne skriva literarnega spogledovanja s Sartrovimi Zaprtimi vrati. Tudi tu osebe prisilno zasedejo skupni prostor – dvigalo, ki se je ustavilo – in ne morejo ven. Zaplet, ki ga je v svojem romanesknem prvencu uporabil denimo tudi Tomo Podstenšek, je zanimiv in ponuja mnogo iztočnic: nezaslišana bližina sproži, da liki izstopijo iz družbenih norm, razkrijejo se potlačene vsebine in patološki odnosi. Če je to »luščenje« pri nekaterih od likov neutemeljeno in prehitro – izjemi sta denimo lika Marka in Mili, ki svojo pravo identiteto razkrijetaPreberi

Briška pokrajina se prijetno sklada z atmosfero festivala Sanje. Letos se je zvrstil že štirinajstič in razširil svoj program s tako imenovanimi literarnimi vandranji, ki festivalsko izkušnjo razširijo v večdnevni potep po Brdih in okolici. V Ljubljani se je odvil le koncert World Histeria Orchestra, sicer pa se je za del festivala, ki poteka v Brdih – v Medani, v Šmartnem in v Vipolžah – treba odpraviti med vinorodne griče. Še ena letošnja novost je Forum Sanje, okrogla miza za razprave o sodobnih problemih, ki je letos nosila kosovelovski naslov: ŽivljenjuPreberi

Tokratna dramatiki posvečena Sodobnost prinaša svežo in drzno slovensko dramatiko, ki ponuja izziv tako bralcu kot morebitni uprizoritvi in je v znamenju domišljijskih inovacij in duhovitega, ki sta nezamenljiva elementa v skoraj vseh objavljenih dramah. Ne delujeta pa le v »zabavo«, ampak v besedilih odpirata in podpirata globlje pomenske dimenzije.Preberi

Letošnji Festival Sanje se je v briški Medani zaključil s pesniško-glasbenim večerom Lovec na ljudi, kot je naslov tudi istoimenske pesmi Svetlane Makarovič. Že Gradnikova domačija, okrašena z lampijoni in lučmi, nas je opomnila na srhljivo, ki poganja v podtalju navidezne idiličnosti, z grozljivimi maskami izza oken zapuščene hiše. A to je bil le ambientalni nastavek. Svetlana Makarovič je nastopila s tremi glasbenimi izvajalkami, vsaka je pela sama v kratkem spevu, ki so si jihPreberi

Projekt Nemo mesto združuje slovenske igralce, mlajše od 30 let, in pesnike iz več evropskih držav. Režiser Jaša Koceli in njegovi sodelavci bodo v tem letu ustvarili trilogijo gledaliških uprizoritev, ki se bodo ukvarjale z življenjem generacije Y po evropskih mestih. Minuli petek je bila uprizorjena predstava Jaz jaz jaz jaz v produkciji Gledališče Glej, prva v sklopu trilogije, ki pa se ni skladala z imenom celotnega projekta –Preberi

Na platnicah Nočnih pogovorov podpisani dramaturg in režiser ‒ kar je njegova vloga v Uredništvu igranega programa Radia Slovenija ‒ Alen Jelen je tajnik Združenja dramskih umetnikov Slovenije ter umetniški vodja ŠKUC gledališča. Nočni pogovori: Igralciv etru je njegova prva monografija. Gre za zapise intervjujev, ki jih je kot sodelavec uredništva nočnega programa Radia Slovenija – zelo popularnega med radijskimi poslušalci – več let pripravljal z legendarnimi slovenskimi igralci. Preberi

Delo pesnice in pisateljice, prevajalke, esejistke, literarne kritičarke ter znanstvenice, urednice in založnice Stanislave Repar Slovenka na kvadrat je v istoimenskem kabaretu zdaj doživelo še svojo odrsko postavitev. V knjigo je v enem končnih intervjujev integrirana sled avtoričine avtopoetike: »Preprosto, zame niti literarne zvrsti ne delujejo dovolj avtoritativno oziroma omejujoče, prav nasprotno: odmik, razpoka, razcep v notranji strukturi besedila, oblikovalski, tudi žanrski upor – to je moj ›vzorec brez vzorca‹, izziv zame.« Ravno ta principPreberi

Nekje tam na začetku srednje šole se je moja mama zelo razburjala, da se družim z neprimernimi ljudmi, ki so poleg tega še starejši in čudni. Prepovedala mi je nadaljne odhode v Ljubljano, povod za ta prepir je bil namreč moj obisk delavnice, ki jo je v okviru gledališča Glej ustvarila Simona Semenič. Zanimalo me je le, kaj se iz dramske forme še »da« narediti, a sem se že ob svojih prvih spogledovanjih z »drugačnimi« oblikami gledališča spopadla s stereotipi.Preberi