Panika, temà in strah!

Dvigalo Petra Semoliča ne skriva literarnega spogledovanja s Sartrovimi Zaprtimi vrati. Tudi tu osebe prisilno zasedejo skupni prostor – dvigalo, ki se je ustavilo – in ne morejo ven. Zaplet, ki ga je v svojem romanesknem prvencu uporabil denimo tudi Tomo Podstenšek, je zanimiv in ponuja mnogo iztočnic: nezaslišana bližina sproži, da liki izstopijo iz družbenih norm, razkrijejo se potlačene vsebine in patološki odnosi. Če je to »luščenje« pri nekaterih od likov neutemeljeno in prehitro – izjemi sta denimo lika Marka in Mili, ki svojo pravo identiteto razkrijeta šele čez čas, preko zanikanj in preusmerjanja pozornosti –, je učinkovito prikazan dinamičen boj za avtoriteto. Nekateri od likov imajo klišejske črte: Saška je, denimo, stereotipna plašna ženska, frizerka, ki si nadvse želi otroka, njen partner pa si ga ne. Shematizacija osebnosti se popravi v drugi polovici besedila zaradi boljše individualizacije. Kljub temu bi bilo dobrodošlo piljenje detajlov pri vzpostavitvi likov, in sicer z več občutljivosti za delovanje dramskega načina. Torkova publika se je z močnim smehom odzvala na humorne dele teksta, v bralni uprizoritvi v režiji Zale Sajko in dramaturgije Nike Švab pa smo slišali zanimivo spremembo: lik Gogi bere nekatere od didaskalij, kljub temu da je v dramskem besedilu ves čas tiho. Odločitev za epizacijo, v kateri je Gogi personalni pripovedovalec in z distance komentira dogajanje v dvigalu, je učinkovita. Dobrodošla bi bila tudi v sami drami, saj poglobi njeno strukturo. »Dramatika je,« je po bralni uprizoritvi povedal avtor, »krasna reč, a tudi zelo težka.« Peter Semolič, sicer pesnik in prevajalec, se je v tej zvrsti preizkusil prvič. Pred tem je ustvarjal radijske igre, zato nemara tudi ne preseneča, da Dvigalo, ki se večinoma dogaja v temi, spomni prav na ta žanr.