Divja obrt dramatike

Sodobna slovenska dramatika se redko objavlja in uprizarja – pa se sploh še piše? Se. Gre za vitalen del slovenske ustvarjalnosti, tudi preden so na AGRFT nedavno ponovno uvedli predmet, ki se ukvarja z dramskim pisanjem, je redno nastajala. Vendar se moramo bralci, da pridemo do nje, včasih posebej potruditi. Brskati moramo po spletnih straneh, iskati posebne številke slovenskih literarnih revij, knjige v redkih izdajah ali študentske publikacije, včasih pa neposredno pobarati kar samega pisca. Seveda je to brskanje za bralce lahko tudi intrigantno – če te dramatika zares zanima, se boš pa ja potrudil! –, če pa bi želeli videti sodobno slovensko produkcijo na odru, bomo morali kar natančno prečesati gledališke sporede. Navadno je več kot polovica vseh dram, ki zaživijo na slovenskih odrih, »made in Slovenija«, vendar se repertoarna gledališča večinoma odločajo za starejše tekste. Cankar in Grum, denimo, sta sijajna, o tem ni dvoma, pa vendar bi veljalo dati priložnost še kaki drami, ki je bila izvirno tipkana na računalnik.

Na bralnih uprizoritvah ali »bralkah« – ki so ponekod v tujini stalnica, pri nas pa so se prvič pojavile s skupino Preglej in pozneje v SNG Drama Ljubljana in na Tednu slovenske drame – dramatik »na ogled postavi« svoj novi komad. Ob tem poslušalci filtrirajo tiste elemente, ki so najbolj prepričljivi. Festival dramske pisave Vzkrik! s soočanjem publike in avtorja z bralnimi uprizoritvami v slovenski prostor prinaša veliko priložnosti za prijetne spopade idej o tem, ali je neka drama (že) dobra, pa tudi o tem, kakšna je podoba sodobne dramatike. Na festivalu sem večkrat slišala, da je pisanje dramatike obrt. S tem se strinjam: ne gre le za to, da se dialogi »čudežno« izlijejo na papir (ob grmenju nevihte in šumenju topolov, denimo), marveč gre za razvijanje izvirne zamisli z določeno metodo, pri čemer mora avtor upoštevati dramsko formo (ali jo domišljeno presegati), včasih pa tudi (morebitno prihodnjo) vpetost besedila v gledališke realije. 

Bralke imajo torej več pozitivnih učinkov: namenjene so avtorju, ki svoje delo navadno prvič sliši na odru, zato mu je bolj jasno, kaj funkcionira in kaj ne; predstavljajo nova peresa, ki navadno šele stopajo na deske abonmajskih gledališč; publiko navajajo h konstruktivni kritiki. Z bralnimi uprizoritvami, ki jim sledijo sproščeni pogovori o tekstu, se lahko goji konstruktivna, kolegialna kritika. Na festivalu Vzkrik! se je videlo, da se pri nas tega šele sramežljivo privajamo, nekaj pogovorov pa je vendarle omogočilo avtorjem, da uvidijo lastna dela v drugačni luči. 

Pod okriljem kulturnega društva Vzkrik! se je oblikovala dramska platforma, niz sproščenih srečanj dramatikov, ki se želijo medsebojno povezati. Društvo je organiziralo tudi enoletne delavnice dramskega pisanja pod mentorstvom letošnje nagrajenke Prešernovega sklada, dramatičarke in performerke Simone Semenič. Možnost organiziranega mentorskega spremljanja je za dramatike začetnike pri nas izjemno redka in zelo dobrodošla. Na festivalu smo slišali bralke nastalih tekstov, priložnost, da se ukvarjajo z njimi, so dobili mladi režiserji in dramaturgi, interpretirali so jih študentje AGRFT.

Med dramskimi deli, ki so bila bralno uprizorjena, je izstopalo besedilo Skladišče Tjaše Mislej. Tako kot v svoji drami Panj, za katero je prejela nagrado za mladega dramatika na Tednu slovenske drame, se loteva teme duhamornega in slabo plačanega dela. Njeno novo dramsko besedilo obsega niz odmorov za malice, ki ga prekinja garaštvo delavk v skladišču trgovine. Tekst je izpisan na sijajen način: karakterizacija likov je odlično izpeljana s tem, da ima vsak od njih individualno govorico in specifičen potek misli ter lasten pogled na isto dogajanje. Besedilo je večplastno: pred nami se razkrije »dialoškost«, kakršna naj bi obstajala v umetnosti, tj. soočenje različnih svetov, ki ga v drami potrese rahla ironija. Gre za tematsko razgiban tekst, ki učinkovito vplete denimo temi o ženski v družbi in o poceni medijih kot anesteziji za družbene premike. Drama je izjemno dinamična, dialogi na odru kar žuborijo in so zelo prepričljivi, veristični. To pomeni, da kateri lik kaj »blekne« brez posebnega premisleka, da se rojevajo mini prepiri, da liki včasih nehote izrazijo bistvo svojega bivanja. Skozi humor se nam delavke v skladišču približajo, zbližajo se tudi med sabo, čeprav med njimi vselej potekajo drobni boji za hierarhična mesta med trgovskimi policami. To dobro strukturirano sosledje prizorov proti koncu – tako kot se zgodi že v Panju – zadiši po že kar nadrealistični ujetosti sodelavk v neskončno delo brez premora. Zabriše se občutenje časa. Kljub težnji po spremembi položaja, ki se rodi iz stiske teh žensk, se drama konča v isti situaciji, ki zaznamuje njen začetek. Krožna struktura je odlično izpeljana in tesno speta s sporočilom dela. V besedilu se pozna tudi droben »prstni odtis« mentorice Simone Semenič, in sicer z aluzijami na njeno dramo sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije, ki obravnava podobno tematiko, pa tudi deloma z epiloškim zapisom, ki sporoča, kaj se z vsakim likom zgodi v prihodnosti (podobno kot v 5fantkov.si). 

Delo Iztoka Jereba Lotosov cvet je dramska srhljivka – besedila, ki jih je predstavil festival Vzkrik!, so tudi sicer žanrsko precej raznolika. V zgodbi najstnice, ki je pobegnila od doma in se znašla v koči sprva izjemno prijaznega, nato pa vedno bolj nasilnega samotarja v srednjih letih, je napetost izjemno dobro stopnjevana z neznatnimi detajli, ki dobijo učinek snežne kepe. Dialogi zelo dobro zarišejo napeto atmosfero, ostri rezi med prizori, ki spominjajo na tehniko filma, so učinkoviti in gledalcu pustijo, da si vmesno dogajanje predstavlja sam. Več pozornosti – in verjetno tudi prostora – bi veljalo nameniti besednemu kiparjenju večplastnih značajev obeh likov, ki v sicer jedrnatem besedilu delujeta bolj tipsko kot individualno. 

Drama najmlajšega udeleženca delavnice Jake Smerkolja z naslovom Stopnice je tematsko intrigantna, saj v slovensko dramatiko prinaša nove teme, denimo homoseksualno ljubezen in erotiko – pri nas se je pod erotično dramo nemara podpisala le Simona Semenič – ter stisko ob splavu, ki ga mladostnica skrivoma opravi doma. To (morda za eno samo dramo že kar preveč) intenzivno dogajanje doživljata protagonista, ki se srečujeta na stopnicah. Dialogi so zelo učinkovito izpeljani in prepričljivo zajamejo govorico milenijcev, jasno pa začrtajo tudi osebnostne lastnosti obeh likov. Drama uporabi izrazito pripovedne didaskalije – izreka jih lik stopnic, ki nenehno opazuje dogajanje. Na ta način tekst najde učinkovito rešitev, kako posredovati erotične prizore, pripoved stopnic pa si za fokalizatorja izposodi oba lika, s čimer dobimo vpogled v njuni notranjosti. Novi načini izrabe didaskalij se često pojavljajo v sodobni svetovni dramatiki in odpirajo prostor za eksperimentiranje. Po mojem mnenju gre tudi za emancipatorno potezo dramatike, ki se s tovrstnimi didaskalijami ne obremenjuje pretirano z morebitno prihodnjo uprizoritvijo. Pisanje take dramatike pa je zahtevno: od avtorja terja tako obvladovanje mehanike dialogov kot tudi pripovednih tehnik. Če so dialogi v drami Stopnice učinkoviti, pa bi sicer zelo domiseln pripovedni hibrid, ki se razrašča s kraja, kjer v drami konvencionalno stojijo didaskalije, potreboval še nekaj piljenja, denimo pri slogovno preveč obloženih delih, ki mestoma iz poetičnosti zdrsnejo v sentimentalnost. O ljubezni je bilo pač vedno težko pisati, vendar je Smerkolj na dobri poti.  

Poker Zale Simčič je konverzacijska drama, ki dobro razvije metaforo pokra kot igre, v kateri vsi po malem skrivajo svoje prave namere. Intrige med liki, ki jih povezuje delo v družinskem pravniškem podjetju, so učinkovito izpeljane in bralca oziroma poslušalca pritegnejo. Nekoliko pozornosti bi veljalo nameniti še zgradbi replik, da bi drama s prisluškovanjem naravnemu govoru učinkoviteje okarakterizirala like ter razkrila njihove specifike, da bi torej dramske osebe konkretneje izstopile iz papirja. Liki v drami s slogovnega vidika govorijo na zelo podoben način (v kratkih povedih, navadno z največ enim odvisnikom), imajo enak ritem govora, replike različnih likov so nanizane brez posebnih individualnih besednih detajlov, dramske osebe uporabljajo denimo tudi podobne frazeme. Ideja, da dogajanje presekajo monologi likov, ki govorijo o sebi, je zanimiva in dramski tekst dodatno razgiba ter strukturira. 

Tekst Mitje Lovšeta In kdo bo šel na ples? opisuje srečanje znancev in sodelavcev, ki se slabo konča. Gre za družbo akademikov in njihovih znancev, med katerimi avtorju uspe pod pretirano vljudnostjo skriti napetost in napeljati na tiste replike, ki niso izrečene. Dialogi učinkovito zgradijo zadrego med dramskimi osebami, vendar ima tekst kar nekaj vrzeli: liki so površno okarakterizirani le z določenimi precej klišejskimi potezami. V drami srečamo denimo neskončno šovinističnega in celo rasističnega raziskovalca književnosti, ki deluje kot »kopiraj – prilepi« zlobnež v preobleki akademika ter nima nobene svetle poteze. Vidi se, da je bil namen teksta like ironizirati, kar pa je stopnjevano do te mere, da ni več prepričljivo, saj so dramske osebe sprevržene v karikature. 

Tomaž Lapajne Dekleva je na festivalu predstavil komedijo Juhuhu. V tekstu igralci vadijo Linhartovo komedijo Ta veseli dan ali Matiček se ženi, ki se zanimivo poveže s temo drame: privlačnost med igralko in režiserjem (njenim bivšim) ter drugim igralcem (njenim sedanjim). Besedilo ponudi nekaj dobrega humorja, denimo ad hoc postmodernizem kot mešanica različnih dramskih tekstov, ki nastane, ker se igralcu ne ljubi naučiti novega besedila. Dobro so izpeljane izvirne ironizacije gledališkega procesa in dvomljiva kvaziintelektualna razglabljanja likov o njihovi umetnosti. Liki so dobro ironizirani, pri čemer ne postanejo karikature, razkriva se kontrast med ideali in dejanskim ravnanjem likov, razlogi za spletanje ljubezenskih odnosov so denimo izrazito oportunistični. Jezik v dialogih je živ, prepriča. 

Delo Varje Hrvatin Kako sem postal lisičje krzno – drugi del njene načrtovane gledališke trilogije – je že na bralki zvenelo zelo premišljeno in dodelano. Besedilo prikaže neukrotljivo divjanje domišljije – to nas popelje v nikoli videno krzneno deželo, ki ji vlada zlobna kraljica. Dramski tekst je strukturiran kot tok misli, liki nenehno komentirajo dramsko dejanje, ki ga sami uprizarjajo, vendar ti metadramski učinki ne razrušijo učinka iluzije, marveč zbudijo občudovanje do moči dramatike. Avtorica je z divjo obrtjo gledališča razširila droben vtis o starejših meščanskih gospeh, ki nosijo krznena oblačila, v domišljijski svet, v katerega je spretno posula tudi temo politične nadvlade. Svet, ki mu vlada skrivnostni veliki in v katerem možnost biti, karkoli želiš, ne daje prave svobode, je razrahljan s humorjem in ironijo. Besedilo je zelo kompleksno, saj teče na več nivojih; v zgodbe vstopamo tako, da jih začnejo igrati liki, ki se sicer prerekajo o tem, kaj in zakaj bi uprizorili. Tako tekst zariše tudi velik vprašaj, ki zaznamuje dilemo o tem, ali je pisanje dramatike v sodobnem času še smiselno. Tema je sicer v svetovni dramatiki zelo pogosta, vendar jo tu najdemo v povsem novi obleki. Vprašanje, kakšen je smisel dramatike, lahko bralec ali poslušalec, ki je soočen s tem drznim in izpiljenim delom, se na tem mestu razreši: kot dokaže besedilo Varje Hrvatih, dramatika nima meja, saj lahko odpre vrata razvejani domišljiji in z enim zamahom preseže vse okvire normalnosti.