Tisoči, tisoči in tisoči Šeherezad 

V prvih vdihih novega muzikala na odru Mestnega gledališča ljubljanskega Tisoč in ena noč je tišina. Igralci stojijo na odru in zrejo v publiko. Učinek je distanca, alienacija, delujejo kot tuje pleme, v katerega osebni prostor smo nesramno vstopili. Ob koncu predstave v naš osebni prostor vstopijo oni. Jih vanj res pustimo?

Pet likov, ki poleg zbora naseljujejo libreto Katje Perat, v uprizoritvi zamenja ena sama oseba poleg pripovedovalca: Gregor Gruden, Boris Ostan, Viktorija Bencik Emeršič, Gregor Čušin, Tanja Dimitrijevska, Jernej Gašperin, Karin Komljanec, Nina Rakovec, Domen Valič – vsi so Šeherezada. Tako kot bi bili denimo Slovenci vsi lepa Vida ali pa Kekec. Šeherezadine zgodbe so vtisnjene v življenja pripadnikov skupne kulture, tako kot tudi njene osebnostne črte: upanje, zvijačnost, ljubezen, iskanje pravičnosti, erotika. Predstava v režiji Ivane Djilas, ki si izposoja nekatere skupine replik iz libreta Katje Perat, izrazito poudarja vidik kolektiva in manj posameznike kot take. Če libreto slika neki socium tako, da najprej vzpostavi posameznika v njem in šele preko tega družbo kot celoto, pa se uprizoritev odloči za obraten postopek. Obrisi posameznikov se izkristalizirajo preko manifestacij skupnih kulturnih praks, glasbe, čutnih podob, islamske estetike in koreografije ter – seveda – zgodb. 

Predstava odlično ujame pomen, ki ga imajo zgodbe v islamski kulturi. Spomni me na osrednji trg v Marakešu nekega nedavnega večera, na katerem so se ljudje v krogih grmadili okrog pripovedovalcev. Ti so v sredini kroga sedeli na tleh in čarali z besedami ter kretnjami. Podobno se predstava Tisoč in ena noč zgodi z nizanjem zgodb, kar je pravzaprav zahtevna forma. Po eni strani zato, ker se mora gledalec vselej znova fokusirati na novo zgodbo in njeno dinamiko, po drugi strani zato, ker smo se kot (gledališka, pa tudi televizijska, youtubeovska – če hočete) publika že precej odvadili prisluhniti tako osnovni tehniki, kot je zgodba – brez posebnih učinkov in vsega mogočega badabuma. Pravzaprav se tega zavedajo tudi v Mestnem, saj je glasba izjemno močna komponenta. Avtor glasbe in glasbeni vodja je Boštjan Gombač, glasba je tesno povezana s petjem, težo pa ima tudi koreografija Maše Kagao Knez. Vizualna plat predstave je osupljiva. Scena Ajde Vogelnik je asketska, a iznajdljivo izrabljena. Močan poudarek je na kostumografiji – delu Jelene Proković in asistentk. V kostumih vladajo črnina,  tradicionalne obredne poslikave s kano in dolge tkanine.

Kot rečeno, je predstava postavljena po motivih libreta Katje Perat 1001, ta pa je izpisan po motivih iz zbirke Tisoč in ena noč. Odrska postavitev z dramaturgijo Petre Pogorevc se je, po drugi strani, spet odločila za svojstveno besedilno strukturo. Avtorji odrske priredbe so ustvarjalci uprizoritve. Vanjo sta vključeni pesmi Ljubezenska igra in Starec, ki sta nastali po prevodu Stanke Rendla in Severina Šalija. Zelo markanten song Tistega večera je prevedla Tatjana Capuder. Med songi iz libreta Katje Perat izstopa Človek je šibka igrača v rokah usode, saj združuje patino orientalske kulture in tematsko univerzalnost, zveni pa tudi sodobneje od preostalih songov. Pesmi bi v splošnem učinkovale tudi brez rim, saj te mestoma zvenijo papirnato. Slog samega libreta je izpiljen in rahlo arhaičen, kar doseže z iteracijami, paralelizmi ter značilnimi besednimi zvezami, ki se spogledujejo z »jutrovo deželo«. Peratova izkazuje bogat besedni repertoar in posluh za ritem, hkrati pa ne zapade v golo prikazovanje neke tradicije, marveč v libretu ustvari duhovite in prepoznavne posameznike. 

Predstava uvede močno figuro pripovedovalca, ki vstopi že takoj na začetku, njegova funkcija pa je podobna funkciji zbora iz libreta. Med njima je znatna razlika glede medija sporočanja. Če gre pri libretu Katje Perat za izrazito dramsko formo s pripovednimi vložki, katerih nosilec je zbor, je temeljna govorica muzikala zgodba, pravzaprav nizanje zgodb, ki jih Šeherezada prepreda pred Šahriarjem. S to odločitvijo predstava tvega neumerjeno kopičenje zgodb in nerazločevanje med zgodbami, pred čemer jo rešita izrazit glasbeni del in igralska interpretacija. Struktura predstave se v prvem delu pred odmorom zelo kopiči, množina zgodb jo oteži. V drugem delu muzikal zadiha. Zgodbe v njem vsekakor zasedejo glavnino prostora – sledijo si iz dvorskih soban do glasnega uličnega vrveža in burkaštva, ki oriše premetenost, humor, ljubezen –, medtem ko daje libreto večji poudarek osebnemu odnosu Šeherezade ter Šahriarja. Peratova ju vzpostavi kot celostni osebnosti, tak da pridejo v večji meri do izraza tudi kompleksne relacije med njunima osebnostma. Beremo denimo o njunih malih disputih: »Ljubi gospodar, če boš imel pripombo na vsake pol minute, lahko pripovedujem tisoč in eno noč.« Libreto vključuje intenzivno in sprotno refleksijo zgodb in z njimi povezane tradicije, o kateri razmišljajo njeni pripadniki sami. Na Šeherezadino mnenje o zgodbi o Aladinu: »Morda samo sultan, kot opozorilo vladarjem, da jih nepremišljenost in krivičnost pa hitra roka pri obsojanju lahko stanejo prestola, morda je kot lik samo on nekaj vreden. Vse ostalo pa so čista jajca.« Šahriar odgovori: »Si pa kar samozavestna pri blatenju pripovedne tradicije.« »Blatenje« je pretiravanje, gre bolj za neko distanco, ki pa ne izključuje spoštovanja. 

Besedilo Peratove daje večji poudarek tudi osebnim govoricam likov, predvsem pa libreto mnogo bolj kot besedilo uprizoritve temelji na dramskem načinu, saj liki izražajo vsebino, pa tudi svojo lastno osebnost, predvsem preko izmenjevanja replik. Liki v uprizoritvi – Šeherezade – temeljijo na mediju zgodbe, ob tem pa predstava dinamiko ustvarja z zvokovnim ozadjem – ki ga igralci ustvarjajo z izjemno kolektivno igro – in z glasbo. Če so zgodbe v libretu izgovor za odnos med iznajdljivo vezirjevo hčerjo in vladarjem, so v uprizoritvi zgodbe same v središču vsega. Seveda liki v libretu tudi pripovedujejo zgodbe, vendar to počnejo v večji meri z lastnega vidika, kar vanje vnese osebno noto – tako kot se je v ljudskem slovstvu dogajalo v resnici in zaradi česar je korpus tovrstnih besedil pogosto rudnik kolektivnega nezavednega. Ni treba posebej poudarjati, da ta poteza v libretu Katje Perat like izjemno poglobi. Tak pristop alienacijo do kultur, drugačnih od naše, zmanjša še v večji meri, ker je bolj oseben, bolj blizu. Šeherezada in Šahriar imata pri Peratovi do samih zgodb ironično distanco, četudi so del njune kulture. Imata mnenje, sta karakterja. Osrednji ženski lik je v libretu prav zaradi tega še bolj inteligenten. Če uprizoritev izpostavlja sámo kulturo – njene kode in specifike, pa tudi njeno univerzalnost ter človeškost –, libreto znotraj tega okvirja posameznike v večji meri izpostavi kot take. 

Uprizoritvi uspe iz motivike, ki je sicer izjemno stara – najstarejši ohranjeni zapis zbirke Tisoč in ena noč datirajo nekje blizu nastanka Brižinskih spomenikov –, preiti v sodobni svet globalizacije. To napravi z vključitvijo rap komada, iz katerega pa je jasno, da se kljub naraščajočemu poenotenju kultur ta še ni izbrisala. V uprizoritvi dominira metafora, v kateri Šeherezada zastopa ljudi iz »jutrove dežele«, ki jih pogosto doživljamo le z enega samega vidika. Vsi si, tako kot Šeherezada, želijo svobode in pravice. Metafora je spretno zastavljena, ker deluje v globini in ni razvidna na prvi pogled. 

Na koncu se gledalcu pleme, ki je na začetku predstave strmelo v občinstvo in je bilo izjemno daleč, izjemno približa. Njegovi kulturni kodi se med predstavo razprejo, dokler se nam ti posamezniki ne približajo tudi sami. Muzikal namreč v zadnjih taktih tematizira beg pred vojno, kar je še ena izmed zgodb, ki jo pove Šeherezada. Še ena izmed Šeherezad. Ta zgodba je učinkovita ne le zato, ker je aktualna in postaja z njo gledališče prostor družbene refleksije, ampak tudi zato, ker ostaja abstraktna do te mere, da ne preide v dokumentarnost, marveč ohranja univerzalnost. Ta se gradi skozi celotno uprizoritev, da zlagoma postane še gledalec del tega velikega plemena.