Podtalna groza

Letošnji Festival Sanje se je v briški Medani zaključil s pesniško-glasbenim večerom Lovec na ljudi, kot je naslov tudi istoimenske pesmi Svetlane Makarovič. Že Gradnikova domačija, okrašena z lampijoni in lučmi, nas je opomnila na srhljivo, ki poganja v podtalju navidezne idiličnosti, z grozljivimi maskami izza oken zapuščene hiše. A to je bil le ambientalni nastavek. Svetlana Makarovič je nastopila s tremi glasbenimi izvajalkami, vsaka je pela sama v kratkem spevu, ki so si jih podajale med seboj. Tri glasbenice – pevka in gledališka igralka v SNG Maribor Mirjana Šajinović, na licu katere sem ob petju prve pesmi videla solzo, pevka in harfistka Zvezdana Novaković s svojim vitalno ljudskim bolgarskim grlenim petjem ter pevka Aphra Tesla z edinstveno pojavo in globino glasu – so z izmenjevanjem solo vloge postavile močan trikotnik. Nastopile so štiri ženske z močnimi in različnimi karakterji, a so, kot sunki iste nevihte, delovale skupaj. S preprostimi ponavljanji so pesmi učinkovale ob recitaciji Makarovičeve, ki se je, po delih, pojavljala med njimi s pesmijo Lovec na ljudi iz pesniške zbirke Bo žrl, bo žrt, tokrat posvečene izbrisanim. Pripoved o plenilcu ljudi nam je predočila trenutke oseb, ki se jim o obstoju lovca ni niti sanjalo. Zarisala se je v pesmi in naposled razširila med več glasov prestrašenih oseb, orisala skrivanje ter zle slutnje in konec. Umetnice so se nazadnje razkropile med občinstvo ob polifoničnih improvizacijah. Recital je bil krajši, a izjemno intenziven; z idilično atmosfero je sodeloval tako, da je gradil občutek latentne groze pod negibno lepoto. Tak je bil učinek vrhunske izvedbe glasbenih izvajalk, okužene z ljudskim, in pripovedna pesem, fragmentirana v drobce. V teh je pod lepoto narave bolščala smrtna nevarnost. Makarovičeva svoje pesmi interpretira izjemno vešče, a ker so bili tudi vokali zelo intenzivni, je delovalo, da je recitacija premalo opazna, preglašena. Vendar so ravno besede pesmi Lovec na ljudi okužile vse skupaj – glasbo in ambient, da je nastala celovita umetniška izkušnja. Vse je namreč prevela podoba neslutenega lovca in tekom normalne amnezije, ki se zgodi v nekaj dneh, je v spominu ostala prav ta. Recital bo jeseni mogoče doživeti še v Domžalah in spomladi v Ljubljani, krajšo solistično verzijo (intenzivno, čeprav nekoliko deplasirano) pa je bilo nekaj dni prej v okviru Dnevov poezije in vina moč slišati na Hudi pokušini na Ptuju.